Prosilca za mednarodno zaščito, čigar ime hranimo v uredništvu, so pred kratkim v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana operirali na očesu. Zdravljenje še ni bilo zaključeno, saj je čakal še na operacijo drugega očesa, ki je bila zanj ključnega pomena.
V vmesnem času je tekel šestmesečni rok za predajo prosilca po dublinskem postopku v državo prvega vstopa – v tem primeru na Hrvaško. Kljub pozivom socialne službe, prosilčeve odvetnice in nevladne organizacije Ambasada Rog, naj država s predajo počaka, je ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) poskusilo izvesti predajo prosilca hrvaškim oblastem. Pred predajo ga je rešilo zgolj to, da v času, ko ga je prišla iskat policija, ni bil prisoten v azilnem domu.
Le nekaj dni po poskusu predaje je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo upravnega sodišča in odločilo, da se mora primer ponovno obravnavati. Kot ključni razlog so sodniki navedli neupoštevanje zdravstvenega stanja prosilca.
»Pravni minimum ne bi smel biti edino merilo«
Primer razkriva zaskrbljujoče razkorake med zagotovili ministrstva in dejansko prakso, ki pogosto sledi logiki birokratskega izteka rokov. Po veljavni zakonodaji lahko prosilec, čigar prošnja je zavrnjena kot nedopustna (ker za njeno obravnavo velja druga država EU), sproži upravni spor. A vložena tožba sama po sebi ne zadrži izvršitve deportacije – prosilec mora posebej zaprositi za začasno odredbo. Če sodišče tej ne ugodi v sedmih dneh, lahko država predajo izvede. V tem primeru začasna odredba ni bila izdana, zato je MNZ presodil, da lahko ukrepa. A kot je dejal Miha Blažič iz Ambasade Rog, pravni minimum ne bi smel biti edino merilo ravnanja z ljudmi, še posebej ko gre za primer osebe, ki je sredi občutljivega zdravstvenega postopka.
Na novinarsko vprašanje, ali je bilo ministrstvo seznanjeno z zdravstvenim stanjem prosilca in ali je pridobilo zagotovila, da se bo zdravljenje lahko nadaljevalo na Hrvaškem, so z MNZ odgovorili, da »ne morejo komentirati konkretnih primerov«. Zatrdili pa so, da se med državami članicami EU ob predajah izmenjujejo tudi podatki o morebitnih zdravstvenih posebnostih posameznikov in da je po potrebi pri predaji prisotno medicinsko spremstvo.
Toda izkušnje s terena kažejo drugače. V tem primeru ni bilo nobene komunikacije z zdravnikom, nobenih zagotovil o nadaljevanju zdravljenja in nobenega resnega poskusa razumevanja okoliščin, v katerih se je znašel prosilec. Po navedbah Blažiča je ministrstvo poskušalo predajo izvesti tik pred iztekom šestmesečnega roka, po katerem odgovornost za postopek zaščite znova prevzame Slovenija. »Takrat se pogosto zgodi, da ministrstvo zadevo pohitri, ne glede na razmere,« je opozoril.
Kdaj država posluša in kdaj raje ne
Na MNZ so v uradnem odgovoru poudarili, da ravnajo v skladu z evropsko zakonodajo, pri čemer dublinska uredba temelji na načelu medsebojnega zaupanja v azilne sisteme držav članic EU. Tako naj bi bilo samoumevno, da bo tudi Hrvaška prosilcu omogočila ustrezno nadaljevanje zdravljenja. A to načelo je v praksi pogosto problematično – tako civilne iniciative kot mednarodne organizacije redno opozarjajo na razpoke v evropskem azilnem sistemu, zlasti na južnih mejah Unije.
»Gre za simptom širšega problema, ne zgolj za en posamičen primer,« je pojasnil Blažič. »MNZ redno izvaja deportacije, ne da bi v resnici preverjal, v kakšnem položaju so ljudje, ki jih želi odstraniti. Čeprav zatrjujejo, da jih zanima individualna okoliščina, praksa kaže na nekaj povsem drugega.« Po njegovih besedah so bili v zadnjih mesecih priča več primerom, ko so bili prosilci za azil vključeni v dolgotrajno psihološko ali medicinsko obravnavo, a jih je ministrstvo kljub temu poskušalo deportirati – ali pa o tem ni pravočasno obvestilo njihovega pooblaščenca.
