Ali velja Žiga Debeljak v slovenskem poslovnem svetu za protagonista ali antagonista? Odvisno od tega, kdo presoja in kakšna so posameznikova stališča – o Mercatorju, namreč. Z rosnimi 34 leti je leta 2005 kot nekakšen čudežni deček prevzel vodenje uprave Mercatorja, potem ko ga je moral zapustiti sedanji ljubljanski župan Zoran Janković. Družba je v tistem času prosperirala in dosegala niz izjemnih poslovnih let. Čez dobrih šest let je Debeljak odstopil. Tistega leta je imela Skupina Mercator najvišjo izgubo po letu 1997, ko je vodenje trgovca prevzel Janković. Leta Debeljakovega vodenja Mercatorjeve uprave je zaznamovala največja konjunktura v slovenski zgodovini, to je bilo obdobje tako imenovanih tajkunov, grobega lastninjenja državnih podjetij in nazadnje tudi najhujše svetovne gospodarsko-socialne krize v sodobni zgodovini. Vodenje podjetja je bilo v tistih letih gotovo izziv. Toda na slabe poslovne rezultate so neposredno vplivale tudi Debeljakove odločitve o agresivnem (zgrešenem) investiranju preko (pre)zadoževanja. Kljub temu da je najboljšega soseda s tako poslovno politiko pripeljal na rob propada, je z današnjega gledišča za nekatere pozitivna figura Mercatorjeve zgodovine – bil je eden redkih, ki je aktivno nasprotoval prodaji Mercatorja Agrokorju. »To izhaja iz naše želje in naloge, da zaščitimo interese Mercatorja. Le pod tem pogojem bi lahko podpirali prodajne postopke. Posebej nas je skrbela finančna trdnost cele strukture, ker smo imeli negativne izkušnje z našimi pomembnimi preteklimi lastniki, ki so šli v stečaj,« je zatrjeval po odstopu.
Leta so prinesla potrditev, da je bila prodaja hrvaškemu trgovcu katastrofalna poteza, ki je nazadnje eskalirala v državni intervenciji prek Lex Mercator. Pa vendar, če je do te prodaje moralo priti, saj so se tako odločili (prezadolženi) lastniki družbe – Droga Kolinska in Pivovarna Laško v okviru holdinga Istrabenz – in je bil Debeljak tisti, ki je vstop Agrokorja zgolj odložil, je s tem domačemu trgovcu znova naredil medvedjo uslugo: tako bo za del poslovne javnosti Debeljak ostal antagonist, nesrečnik, ki je prodajo preprečil v času, ko bi bila kupnina občutno višja, kot je bila dve leti pozneje, ko jo je njegov naslednik udejanjil.
A to ni zgodba o Mercatorju. To je zgodba o menedžerju, ki je del svoje kariere zgradil v Mercatorju.
Yesovci naskakujejo gospodarstvo
»Kdo bo nadzoroval vodenje Petrola,« se je leta 2009 v videu na youtubu vprašal Marko Kryžanowski, tedaj predsednik uprave te naftne družbe. »Bodo to delničarji ali ozka skupinica ljudi, ki želi kreirati politiko in gospodarstvo, predvsem pa želijo biti aktivni v kratkem času in si razdeliti tako imenovani vojni plen in iz tega dobička nato kovati svoje politične, predvsem pa osebne interese?« je rekel. To skupinico »nekateri povezujejo z društvom Yes in jim pravijo mladi yesovci«, je razkril. Združenje Yes (Young Executives Society – Združenje mladih poslovnežev) je bilo ustanovljeno leta 2004, nekaj mesecev pred parlamentarnimi volitvami. V njem so se zbrali denimo tedanji predsednik uprave Kapitalske družbe Borut Jamnik, član uprave Nove Ljubljanske banke Matej Narat, član uprave Slovenske odškodninske družbe Tadej Tufek in – uganili ste – tedanji član uprave Gorenja Žiga Debeljak. Jamnik je v tem omrežju zasedal središčni položaj. Yesovci so se okrog leta 2005 naselili v center omrežja poslovne elite.
Žiga Debeljak je bil Jankovićev učenec. Slednji je zaslužen, da se je Debeljak še relativno mlad katapultiral v slovensko poslovno elito. Leta 1999 je Debeljak potrkal na Mercatorjeva vrata in prosil za priložnost. Dobil jo je. Postal je vodja Mercatorjeve službe za kontroling in računovodstvo. To ni bila njegova prva pomembna služba, svojo kariero je začel v Plutalu, kjer je bil prav tako direktor kontrolinga. V Mercatorju je sodeloval s tedanjo članico uprave za finance Jadranko Dakić, ki ga takrat kar ni mogla prehvaliti. Ostal je do leta 2003. V tistem času je Franjo Bobinac prevzel vodenje Gorenja in v upravo povabil tudi Debeljaka. Menda se je slednji o tem posvetoval s svojim mentorjem v Mercatorju, ki naj bi po tem pogovoru dvignil telefon, poklical Bobinca in mu rekel: »Žiga je najboljši.« Nedvomno je Janković tedaj do Debeljaka kazal veliko simpatij in večkrat javno priznal, da mu je žal, da odhaja iz Mercatorja. »Rad ga imam kot sina,« je rekel Janković.
Izbira teh besed gotovo ni bila naključna: Debeljaka je kot šestletnega dečka zaznamovala družinska tragedija, v kateri je izgubil oba starša. Morda je tudi zato pozneje v življenju čutil potrebo, da se dokazuje: po končani bežigrajski gimnaziji se je vpisal na fakulteto za računalništvo in diplomiral kot najboljši študent v letniku. Rezidenčni študij MBA na ljubljanski ekonomski fakulteti je končal kot najboljši študent svoje generacije. Magistriral je pri profesorju Mramorju, veliko pa mu je pomagal profesor Prašnikar.
SDH bistveno močnejši
V Gorenjevi upravi je Debeljak skrbel za področje financ in ekonomike. Po slabih dveh letih se je vrnil v Mercator: na Jankovićevo mesto. Ne na edino njegovo mesto. Jankovića je nekaj let pozneje nasledil tudi kot predsednik Rokometne zveze Slovenije. Tudi sam v tistem obdobju ni skrival svojih simpatij do mentorja. Oktobra 2011 je bil v skupini direktorjev, profesorjev, pravnikov, umetnikov in športnikov, ki so javno nagovorili Jankovića, da nastopi na predčasnih parlamentarnih volitvah. Debeljak je takrat zatrdil, da ga vstop v politiko ne zanima.
Kmalu zatem je zaradi »vzajemnega nezaupanja med lastniki in upravo« odstopil kot predsednik Mercatorjeve uprave, to je bilo leta 2012, in se vrnil v Gorenje. Prevzel je vodenje holdinškega podjetja na Dunaju, prek katerega je skupina upravljala mrežo podjetij v tujini. Bil je tudi pomočnik predsednika uprave. V upravi oziroma kolegiju direktorjev velenjskega proizvajalca bele tehnike je ostal še po tistem, ko je kitajski Hisense prevzel družbo. Nazadnje se je ukvarjal s poslovnim svetovanjem v okviru družbe Advico.
Od svoje vrnitve v Gorenje se je redko izpostavljal – do letošnje pomladi, ko je sodeloval v koalicijskih pogajanjih na strani Gibanja Svoboda. V zadnjih mesecih se je njegovo ime nenehno pojavljalo v medijih, med drugim naj bi bil tudi potencialni kandidat za finančnega ministra. Njegova nova funkcija pravzaprav ni zelo drugačna od ministrske: Debeljak je zadolžen za pripojitev slabe banke k Slovenskemu državnemu holdingu (SDH). Kot predsednik (po novem le) dvočlanske uprave SDH je pridobil neprimerno več moči od svojih predhodnikov. Sodeč po novem (še nesprejetem) zakonu o SDH bodo pod okrilje holdinga prešle še družbe 2TDK, Slovenski državni gozdovi, Kobilarna Lipica in DRI. Debeljak bo tako izpolnil svoje yesovske ambicije in prevzel upravljanje domala vsega državnega gospodarstva.
