‘Na Metelkovo sem prišla za božič 1993. Prej sem nekaj mesecev živela na Nizozemskem, kjer sem bila članica motoristične skupine, a mi klima tam ni ustrezala. Potem sem v klubu Palma spoznala motoriste iz skupine Eisenkreuz in tako prišla na Metelkovo. Bila sem mlada in nora,« začenja zgodbo Marija Grintal Arsenijević, Kamničanka letnika 1972, ki je pri šestih letih vozila poni ekspres, že dolgo pa je vodilna osebnost kultnega kluba Bizzarnica na Metelkovi.

Klub, ki je obče bolj znan po nazivu Pri Mariči, deluje na skrajnem jugu AKC Metelkova in je bil sprva postojanka motoristov. Ko so se ti zapletli z zakonodajo in razpadli, je prostor prevzela naša portretiranka in ga oblikovala v edinstven klub. Začenši z glasbo. Samo v Bizzarnici lahko slišiš hard rock skladbo iz obdobja sedemdesetih, ki je sploh še nisi slišal. Medtem ko v preostalih metelkovskih klubih hard rock, stari rock, blues in metal niso bili prevladujoči žanri, so bili pri Mariči izhodiščni. In so še vedno, čeravno je, kot pravi sogovornica, to, kar se je pred 20 leti dalo slišati zgolj pri njej, danes postalo osrednji tok. »Vrtimo tudi sodobnejšo glasbo, vendar še vedno takšno, ki izhaja iz bluesa, rocka, punka, metala in še česa.«

Zakladnica neverjetnih zgodb

Celotna Metelkova je vzorčen primer gradnje in notranjega urejanja iz recikliranih oziroma »second hand« materialov. Tako so tam delali že v časih davno pred tem, ko je ta način postal mainstream. Takšna je bila nuja. Tudi skozi ta moment je še vedno lahko učilnica iznajdljivosti in kreativnosti, pri čemer Bizzarnica spada med najbolj slikovite. V eni od reportaž izpred nekaj let je bil WC Bizzarnice prepoznan kot najbolj ljubek dekliško dišeč tovrsten prostor v celotnem mestu. Starega WC-ja ni več, nujna je bila preureditev. »Stari WC je bilo treba popravljati vsak dan, prenov pa je bilo več, pač odvisno od sredstev. Prva se je zgodila po požaru, ko je zagorelo olje v peči. Kolega je stekel v zdravstveni dom po gasilni aparat, a mu ga niso dali in se niti ni vrnil, gasilci pa so prišli po eni uri. Kot pri šestih letih izprašana gasilka sem šla po pesek, katerega kup je bil pred klubom zaradi tedaj aktualnih rušilnih del. A bila je zima in pesek je bil zmrznjen. Potem sem našla neke krpe in ogenj zadušila. Zaradi tega je strop še vedno sajast,« pripoveduje sogovornica.

Ob številnih predmetih, kot so mehanični Frankenstein, velike ustnice iz plastične mase pod stropom, plakati in ostale malenkosti, ki pestrijo prostor, bi ljudje, sploh tujci, s seboj najraje odnesli pradavni radiator. »Prav tako jih zanimajo stoli od Stola Kamnik, kak plakat in podobno. V časih, ko so v Ljubljano prihajali še zgolj alternativni turisti, sem imela na mansardi 16 vzmetnic, kjer so naključni obiskovalci lahko zastonj spali. In ravno kak dan nazaj so mi neki ljudje, ki so bili na Irskem, povedali, da so tam 14 dni bivali zastonj. Zgolj zato, ker se je skozi pogovor z domačini izkazalo, da me poznajo. Irci, s katerimi so govorili, so nekoč prespali pri meni,« pravi gospa, ki se je za časa njegovega življenja osebno poznala s samim Lemmyjem Kilmistrom, šefom zasedbe Motorhead.

Maričo se spoštuje

Južni Slovani bi rekli »žena čovek«. Tako gladko, kot se »fajronti« – torej momenti, ko je lokal treba izprazniti – odvijejo v Bizzarnici, se redkokje drugje. Povsod se najdejo opiteži in brihtneži, ki bi hoteli, da se lokal še ne zapre, da bi dobili še eno pijačo, še en komad, ljudje, ki mislijo, da imajo te in one pravice in podobno. V Bizzarnici tega ni. Nespoštovanje do Mariče je neprimernost, nevredna zadnjega primitivca. Je ženska, ki svoj prostor obvladuje malodane zgolj z besedo. »Varnostnika imam šele zadnjih pet let. Prej sem bila za vse, torej za šank, čiščenje in disciplino, sama. Seveda sem jih nekajkrat dobila tudi po nosu, vendar je šlo za ljudi, ki v tistem trenutku niso vedeli zase in so se mi kasneje vsi opravičili. Tudi večjega pretepa v klubu se ne spomnim. Bile so malenkosti in morda kak zvit prst, čeprav sem morala balansirati med hardcore punkerji, skinheadi, čapci, metalci in mnogimi drugimi. Vsakega sem poslušala. Bile so smešne situacije, ko so skupaj prišli pit dva skina, en čapec in en metalec. Kako naj gre to skupaj? Imela sem politiko, da lahko ostanejo, če ne delajo sranja. Smo zgolj ljudje. Moramo v miru popiti, pojesti, se poveseliti in iti dalje. Ljudje so mi rekli, da se nekateri osebki v drugih klubih obnašajo drugače kot pri meni. Nikogar ne ponižujem, zame so vsi isti, z vsemi se pogovarjam in jih poslušam, ker mislim, da se v Sloveniji še vedno vse da rešiti na ta način. Če bi imela tak klub v ZDA, ne bi imela šans. Tam bi morala imeti redarje. Pri nas ljudje še vedno niso tako nori, kot so drugje. To je sicer zgolj moje mnenje.«

Tudi v teh časih, ko ima Metelkova problem z dostikrat nadležnim operativnim delovanjem posadk iz Afrike, ki se pretežno zbirajo in operirajo v južnem delu, torej v neposredni soseščini Bizzarnice, se drži starih načel. »Problem je sicer v celem mestu, kot tudi po celem svetu. Osebno nočem pasti pod vpliv nekih desničarskih for, ker te to hitro potegne noter. Veliko sem razmišljala o tem in se takole odločila: delam samo še tisto, v kar verjamem, in se ne pustim motiti ter nočem pasti pod noben vpliv. Ker hitro padeš pod vpliv, jaz pa ne bom več padala pod noben vpliv. Lahko se mi zgodi, da bom jutri tudi sama migrant. In mislim, da me kar spoštujejo.«

Metelkova se je v 30 letih vsekakor spremenila. Ljudje, ki so bili nekoč gonilo dogajanja, so starejši ali jih niti ni več naokoli, klubi pa pretežno ne obratujejo več stalno in vsak dan, ampak samo ob predvidenih dogodkih. A tudi takšna, kot je danes, Metelkova še vedno predstavlja edinstveno rešitev, kako preživeti večer v Ljubljani, ki je, kar se ponudbe nočnega življenja tiče, siromašno, po cenah pa drago mesto. Bizzarnica je po epidemiji pridobila tudi mlajše občinstvo, ki prepoznava njeno avtentiko, obenem pa je postala pribežališče starejših. Upokojenski klub. A kot pravi Mariča: »Tudi starejši morajo nekam iti. Sploh če ne morejo spati. Sicer pa moram reči, da mi je bilo najlepše, ko je bilo najtežje. Ko smo bili brez vode in elektrike, ko so 'uletavali' skini, ko smo se morali boriti in držati skupaj. Danes tega ni več.«