Novoimenovana generalna državna tožilka Katarina Bergant se je na ljubljanskem okrožnem sodišču že pri 26 letih zaposlila kot strokovna sodelavka. Kot državna tožilka je zaprisegla deset let kasneje, že čez dobro leto pa se je njeno ime v javnosti pojavilo v kontekstu izjemno vroče politične afere Patria – natančneje v stranski zgodbi odmevne orožarske afere, v katero je bil vpleten vrh slovenske politike, s predsednikom SDS Janezom Janšo na čelu. Finski preiskovalni novinar Magnus Berglund je pripravil oddajo, ki je razkrivala ozadje spornega posla s finskimi oklepniki, oddajo pa so predvajali tudi na slovenski javni televiziji. Janša je tedaj podal predlog za pregon avtorja oddaje Berglunda, pa tudi Draga Kosa, Bojana Potočnika in Milana Švajgerja, ki so nastopali v oddaji. Bergantova je predlog za pregon zavrgla. Glede Berglunda je ocenila, da ni procesnih predpostavk za pregon, saj je šlo za finskega državljana, ki je oddajo pripravil za finsko televizijo, zato slovensko tožilstvo niti ni bilo krajevno pristojno za pregon.
Na tožilstvu so zadevo v nenavadnih okoliščinah nazadnje dodelili drugi tožilki, ki je sprejela diametralno nasprotno odločitev in zahtevala sodno preiskavo zoper novinarja. Primer se je vlekel vse do leta 2014, ko je preiskovalni sodnik ljubljanskega okrožnega tožilstva po zaključeni preiskavi kazenski spis vrnil na tožilstvo, ki pa v Berglundovem ravnanju na podlagi izsledkov preiskave in zaslišanih prič nazadnje ni našlo znakov kaznivega dejanja in je odstopilo od pregona.
Razburljivi časi
Sodna preiskava zoper Berglunda je potekala v času, ko se je Bergantova za krajši čas poslovila od tožilstva. Med letoma 2010 in 2014 ji je tožilska funkcija mirovala, saj se je v tujini pridružila soprogu Damjanu Bergantu, ki je opravljal funkcijo veleposlanika pri Svetu Evrope v Strasbourgu. Odmor od tožilskega dela je izkoristila za dodatno izobraževanje, na ljubljanski pravni fakulteti je doktorirala prav iz kazenskopravnih vidikov delovanja preiskovalnih novinarjev.
Kmalu po vrnitvi iz Strasbourga je prevzela bržkone najkompleksnejši primer svoje tožilske kariere. Pregon zdravnika Ivana Radana, ki je bil osumljen, da je več hudo bolnim pacientom na intenzivnem oddelku nevrološke klinike načrtno in samovoljno skrajšal življenje. Sojenje se je na prvi stopnji sprevrglo v dalj časa trajajoč in za vse vpletene izjemno naporen veleproces, leta 2020 pa je bil zdravnik Radan dokončno in pravnomočno oproščen vseh očitkov.
Pravnomočnost sodbe je Bergantova dočakala že kot višja tožilka in vodja ljubljanskega okrožnega tožilstva, katerega vodenje je prevzela po odstopu dolgoletne vodje Tamare Gregorčič. Čeprav pred tem ni bila njena namestnica ali vodja katerega izmed oddelkov na tožilstvu, jo je tedaj h kandidaturi nagovorilo več kolegov.
Njeno vodenje ljubljanskega tožilstva so v precejšnji meri zaznamovali razburljivi časi epidemije covida-19 in tretje Janševe vlade, ki je svojo sveto vojno vodila tudi proti tožilski organizaciji. Največ (tudi mednarodne) pozornosti je požela predvsem saga o neimenovanju evropskih delegiranih tožilcev, čeprav je Janševa vlada s podobno vnemo blokirala tudi številna redna imenovanja tožilcev. Ljubljansko tožilstvo je bilo tedaj še pod dodatnim pritiskom, saj je Janša v pismu tedanjemu generalnemu državnemu tožilcu Dragu Šketi eksplicitno zažugal, da naj tožilci preganjajo parole »Smrt janšizmu«, največji protivladni protesti pa so potekali prav v prestolnici. Zato je bilo ljubljansko tožilstvo ves čas pod drobnogledom vladajoče politike.
Poleno z vrha specializiranega tožilstva
Poslanci SDS so Bergantovi v postopku kandidature za generalno državno tožilko odkrito očitali premilo obravnavo protestnikov. »Ne predstavljam si, da bodo ljudje, ki kričijo po ulicah, da bodo nekoga ubili ... da bo takšen postopek zavržen na tožilstvu. Tega se bojim, take države se bojim. Takih tožilcev se bojim, še bolj pa se bojim takih, če bodo postali generalni tožilci,« se je pritoževala poslanka Anja Bah Žibert, ki ji je spomin sicer deloval precej selektivno. Prav ljubljansko tožilstvo je namreč vložilo obtožni predlog zoper protestnika, ki je na enem izmed ljubljanskih protestov vpil, da je Janšo treba ubiti, sodišče pa je nato na podlagi ocene sodnega izvedenca psihiatrične stroke presodilo, da se zaradi osebnostne oziroma duševne motnje ni mogel obvladovati in zato ni bil kazensko odgovoren.
Po odstopu generalnega državnega tožilca Draga Škete, ki so ga policisti ujeli med vožnjo pod vplivom alkohola, med vrhovnimi tožilci ni bilo pretiranega interesa za prevzem vodenja vrhovnega tožilstva. Katarina Bergant je bila nazadnje celo edina prijavljena kandidatka, tudi tokrat pa naj bi jo h kandidaturi nagovorilo več tožilskih kolegov in kolegic. Med tožilci je o Bergantovi tako po strokovni kot tudi po osebnostni plati namreč težko slišati kaj slabega, kot učinkovito in korektno pa ocenjujejo tudi njeno vodenje ljubljanskih tožilcev.
Zato je nekoliko presenetilo, da je največje poleno pod noge njene kandidature priletelo prav iz tožilskih vrst – po naših informacijah z vrha specializiranega državnega tožilstva. Očitek, ki so ga nato zgrabili poslanci SDS, se je nanašal na mirovanje njene funkcije. Vrhovno sodišče je namreč pred dvema letoma obravnavalo mirovanje pravic in obveznosti iz sodniške službe partnerice slovenskega sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice, ki je med mirovanjem kot samostojna podjetnica delala za Uefo. Na podlagi te, vsebinsko precej drugačne zadeve so posamezni poslanci problematizirali tudi mirovanje tožilske funkcije Katarine Bergant. Čeprav gre za očitke z malo ali nič dejanske (pravne) teže, pa je pričakovati, da se bodo ponavljali kot mantra. Gre za znan manever vnaprejšnje diskvalifikacije, ki pogosto doleti najvišje pravosodne funkcionarje. Nekdanjega generalnega državnega tožilca Šketo so na mesto prvega tožilca pospremili očitki o političnem ozadju pregona Franca Kanglerja, njegovega predhodnika Zvonka Fišerja pregon duhovnika v nekdanji republiki Jugoslaviji ...
