Tudi največji infrastrukturni projekt v Sloveniji ni imun za vsesplošno draginjo. Drugi železniški tir od Divače do Kopra se bo zaradi vsesplošne podražitve materialov in energentov z dobre milijarde podražil na slabih 1,1 milijarde evrov, je pred dnevi ocenil generalni direktor 2TDK Pavle Hevka. V družbi bodo zato novelirali investicijski načrt, je dejal. Kolektor CPG in turški družbi Yapi Merkezi in Özaltin so že napovedali več deset zahtevkov za dodatno plačilo oziroma anekse k pogodbi. V družbi 2TDK sicer pravijo, da zahtevki še niso ovrednoteni in jih bodo obravnavali po tem, ko jih potrdijo inženirji.
»To (rast cen, op. a.) so naše največje skrbi,« je na gradbišču predorov drugega tira dejal direktor Kolektorja CPG Kristjan Mugerli. »Trenutno poslujemo skoraj z izgubo,« je dodal. »Bojimo se, kaj se bo jeseni zgodilo na trgu energentov. Teh je v strukturi gradbenih izdatkov kar nekaj. Tukaj je približno 200 vozil in delovnih strojev, podražitev nafte bo imela ogromen vpliv. Če se bo cena sodov nafte še naprej višala, bomo izvajalci zagotovo zahtevali dodatna plačila, vse skupaj je nevzdržno,« je opisal.
Aneksi kapljajo
Dodatno plačilo oziroma anekse so že zahtevali; zahtevki se zaenkrat večinoma nanašajo na nepričakovana dela zaradi spremenjenih geoloških razmer pri gradnji predorov – gre denimo za zahtevek zaradi nepredvidenih del pri utrjevanju brežine nad portalom predora ali za spremenjeno dolžino predora, za dodatna dela, povezana z ozemljitvijo in podobno –, dva pa sta neposredno povezana s podražitvijo materialov in energentov, so povedali v 2TDK. »Nekaj jih je bilo tudi že zavrnjenih kot neutemeljenih,« so zatrdili in dodali, da bodo vse obravnavali skladno z indeksacijo Gospodarske zbornice Slovenije (GZS).
Po podatkih zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri GZS tožbe o podražitvah tokrat niso iz trte izvite; tako materiali kot storitve so se od lanskega januarja do konca letošnjega aprila drastično podražili (podatki so v tabelah). Že drugo leto zapored opažajo izrazito rast cen denimo armaturnega železa, cementnih, opečnih, bitumenskih in polimernih izdelkov, vodovodnih in kanalizacijskih cevi ter seveda zemeljskega plina in nafte. »Vzroki podražitev so v skoraj triletni zdravstveni krizi in trenutnem zunanjepolitičnem položaju v Ukrajini in so vezani na globalno, ne samo na lokalno okolje. Ta dva dogodka sta povzročitelja inflacije. Hkrati se je pojavilo izrazito pomanjkanje omenjenih surovin tako na slovenskem trgu kot na trgih EU,« je pojasnil Gregor Ficko, direktor zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri GZS.
Začarani krog
Najprej so cene začele naraščati zaradi pandemije, ki je skoraj popolnoma zaustavila proizvodnjo gradbenega materiala in izdelkov po vsem svetu ter vplivala na načrtno zmanjšanje črpanja nafte v okviru organizacije Opec. Po drugi strani pa je kmalu po šoku prvega vala pandemije prišlo do povečanega povpraševanja zaradi ekspanzije investicij predvsem na azijskih (Kitajska) in ameriških trgih (ZDA, Kanada), delno tudi na evropskem. »Najrazvitejša svetovna gospodarstva so z gradbeništvom, ki je bilo v času pandemije ena od redkih gospodarskih panog, ki so delovale dokaj normalno, zaradi njegovih multiplikativnih blažilcev skušala premoščati posledice krize, kot so drastičen padec bruto družbenega proizvoda in povečanje brezposelnosti. Ko je že kazalo na pojemanje epidemije in izboljšanje ekonomskih razmer, pa je konec februarja izbruhnila vojna v Ukrajini, ki je cene nekaterih gradbenih materialov in energentov povečala tudi za več kot 150 odstotkov,« pojasnjuje Ficko. »Zrasla je tudi cena delavcev, ki jih je povrhu vsega vedno težje dobiti,« je dodal.
»Aneksi zaradi podražitev so po našem mnenju tokrat absolutno upravičeni. S problemom dviga cen in težavami pri nabavi materiala in surovin so se srečala številna gradbena podjetja, ki zdaj opozarjajo na težave pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, ki so jih prevzela pred cenovno in dobavno krizo, tako z vidika dogovorjenih cen kot terminskih zavez, ki so jih dala ob podpisu pogodbe,« je dejal Ficko. Številne dolgoročne pogodbe, ki so bile sklenjene pred pandemijo, namreč vsebujejo klavzulo fiksnih cen, ki izvajalcem ne omogočajo revalorizacije pogodbenih vrednosti. To še zlasti velja za pogodbe z naročniki, ki so vezani na državni proračun.
Gradbeniki v težavah
Izvajalci gradbenih del, ki se financirajo iz državnega proračuna ali evropskih sredstev, se zato bojijo, da bodo javni naročniki unovčevali finančna zavarovanja in zaračunali pogodbene kazni zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, je opisal Ficko. »Vsi akterji se sprašujejo, kako rešiti nastalo situacijo. Naročnike skrbi, ali bodo zaradi naraščanja vrednosti projektov lahko zagotovili dodatna finančna sredstva za njihovo dokončanje ali pa bodo morali vsaj nekatere začasno ustaviti, izvajalci pa se sprašujejo, ali bodo glede na dosedanji medli odziv proračunskih naročnikov stroške podražitev sploh dobili povrnjene,« je povzel.
Še zmeraj namreč ni odgovora na vprašanje, kdo bo v Sloveniji prevzel breme podražitev, ali bodo to izvajalci ali pa se bodo tveganja porazdelila med naročnike in izvajalce. Hrvaška, Italija, Avstrija in Nemčija so denimo z regulatornimi ukrepi določile pravila igre pri oblikovanju maksimalnih cen gradbenih materialov, prevzemanju tveganj rasti cen ter uporabi valorizacijskih faktorjev pri določanju realnih vrednosti gradbenih storitev. V Sloveniji pod vlado Janeza Janše za takšne ukrepe ni bilo dovolj politične volje. »Delni razlog za neukrepanje prejšnje vlade lahko pripišemo večmesečnim predvolilnim dogodkom, ki so pozornost preusmerjali na druge teme,« je pripomnil Ficko.
.jpg)
