Dogajanje v slovenskem judu, ki ga pretresajo razkritja nekdanjih varovank Marjana Fabjana in njihove prijave trenerja policiji, še naprej vznemirja javnost. Fabjan, ki se je znašel v predkazenskem postopku, očitke glede spolnih ter fizičnih in psihičnih zlorab zavrača in jih vidi kot del »medijskega linča«, ki da ga je deležen »na podlagi anonimnih izpovedb domnevnih oškodovank v nedoločljivi preteklosti«.
Celjskemu trenerju juda, ki se sicer podpisuje pod šest olimpijskih medalj svojih tekmovalcev, so, kot smo že poročali, minuli teden na policiji prekinili pogodbo o zaposlitvi, kriminalisti pa ga do torka, kot nam je Fabjan sam potrdil, še niso zaslišali glede obtožb o zlorabah.
Stroka medtem opozarja, da si pred fizičnim in spolnim nasiljem v športu ne gre zatiskati oči. Rezultati prve obsežne raziskave pri nas o zlorabah mladih športnikov pod okriljem magistrice psihologije Ines Lebar z Univerze na Primorskem so zastrašujoči: pokazali so, da je celo več kot polovica športnikov do 18. leta starosti doživela eno ali več oblik zlorabe.
Zamolčani "statusni simboli"
Ker meni, da se o zlorabah v športu kljub občasnim razkritjem v naši državi še vedno ne govori v ustreznem obsegu, se je o svojih neprijetnih izkušnjah, ki jih je doživela v času svoje športne poti, odločila javno spregovoriti tudi nekdanja košarkarska reprezentantka Slovenije. Zaupala nam je, da je bila že v rani mladosti priča zgodbam o soigralkah, ki so se zapletle v intimnosti s trenerjem: »Nekatere tovrstne zveze so bile popolnoma javne, v nekaterih primerih sta bila trener in igralka celo zakonski par. V večini primerov pa je šlo za “javne skrivnosti” oziroma nekakšen izkrivljeni statusni simbol.«
Težava je bila tudi v tem, je poudarila sogovornica, da so bile igralke mladoletne, medtem ko so bili trenerji večinoma precej starejši od njih, nekateri med njimi pa so bili celo v resnih zvezah. Nekdanja uspešna košarkarica se spominja, da so številne mlade igralke kljub temu hrepenele po trenerjevi naklonjenosti, njegovem odobravanju in prizanašanju ob storjenih napakah, saj so si s tem pogosto pridobile tudi daljši igralni čas.
Po besedah sogovornice gre pri odnosu igralka - trener pogosto za zlorabo moči oziroma zlorabo položaja, saj trenerju, kot je dejala, v želji po uspehu ne gre oporekati: »Trenerji se zato ob razkritju njihovih zlorab pogosto branijo z izgovorom, da se ni nič zgodilo proti volji športnic.«
»Poglej, koliko minutaže imaš«
Nekdanja košarkarica je, kot je povedala, v času svoje športne kariere s strani trenerjev najprej doživljala verbalno nasilje. To je bilo po njenih besedah sprva videti kot ne vrste motivacija: »Na igrišču sem bila vse, samo oseba ne. In to v letih, ki so ključna za ustvarjanje samopodobe, pripadnosti in odobravanja. Požrla sem vse opazke in se še bolj trudila narediti vse prav in ugajati. Druge izbire si niti nisem znala predstavljati. Če bi opustila šport, ki mi je veliko pomenil, bi s tem izgubila tudi prijateljstva in poslušala očitke, da sem preobčutljiva ali da nisem dovolj resna.«
Še temnejša skrajnost nekega njenega trenerja, je zaupala sogovornica, pa je bila njegova "nadpovprečna" pozornost: »Trenerjevi pogledi odobravanja so se hitro spremenili v vsakdanja sporočila preko telefona. Spraševal me je, kako sem, kako je bilo v šoli, kako mi je šlo pri testu in če potrebujem pomoč pri učenju. Zaradi analize treningov in tekem sem morala z njim preživeti čedalje več časa tudi po vadbi in takrat so se začeli tudi prvi "nedolžni" dotiki.«
Sogovornica je povedala, da so se čedalje pogostejši dotiki kasneje nadaljevali z objemi in ukradenimi poljubi pa tudi s trenerjevimi prihodi v garderobo, ko je bila tam sama. Pod pretvezo pogovora o treningu jo je na pripravah poklical celo v svojo hotelsko sobo in za njo zaklenil vrata...
Tišina je bila vedno del "sistema", je poudarila sogovornica: »Ko so trenerji dobil želeno, smo bila dekleta zavržena. Ko smo spregovorila, smo bila utišana. Ko je katera od deklet opozorila na njihovo nedopustno ravnanje, je bilo s strani nekaterih igralk slišati pripombe v smislu: pomembno je, da je trenerju všeč; poglej, koliko minutaže imaš; to se pač dogaja; tako je bilo vedno; tega ti nihče ne bo verjel; ne delaj drame; sama si kriva, saj si vedela, v kaj se spuščaš...«
Ni šlo za najstniško naivnost
Sogovornica pravi, da gre pri zlorabah, ki so bile glede na njene izkušnje, kot je dejala, prisotne tako na klubski kot reprezentančni ravni, za sistemski problem: »Žrtve zlorab so v praksi še vedno prepogosto podvržene javnemu pogromu, medtem pa predatorji brez večjih posledic živijo dalje. Karavana gre dalje: starejše športnice se poslovimo in nas nadomestijo mlajše...«
Nekdanja košarkarica je izpostavila, da je bila v tujini, kjer je nadaljevala športno pot, pozitivno presenečena, ker so imeli tam izobraževanja na temo zlorab. A je razočarana spoznala, je dodala, da se zlorabe vseeno dogajajo (in prikrivajo) tudi tam. Pojasnila nam je, da ji je šele gibanje #MeToo pomagalo razumeti, da ni šlo za najstniško naivnost ter nedolžno zaljubljenost ali neumnost, ampak za sistemsko toleranco, izkoriščanje, preoblečeno v mentorstvo in manipulacijo, zamaskirano v priložnost.
Da je predelala svoje travme in spregovoriti o svojih bolečinah, je potrebovala dolga leta. Pomagala si je tudi z različnimi zdravljeni in terapijami. »Včasih traja leta in desetletja, da se temne plasti olupijo kot čebula; da se predelajo travme, strahovi, sram in občutki krivde. Da se naš um reprogramira, emocije uravnovesijo in na novo spiše lastna zgodba,« je še dodala nekdanja vrhunska športnica, danes žena, mama in poslovna ženska. x
