Pobuda je v javni obravnavi do 30. oktobra. Naročnik in potencialni glavni investitor, družba GEN Energija, je zato odprla informacijsko pisarno, kjer pobudo predstavlja širši javnosti. Pisarno je bilo mogoče obiskati že več kot dvajset dni v Krškem, Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici. Novinar Dnevnika je kot »civilist« izkoristil četrtkov termin v prestolnici.
Lokacija: prostorna, zastekljena pisarna v petem nadstropju poslovne stavbe ob Dunajski cesti. Prijazna uslužbenka ponudi kavo ali čaj, na mizi so pripravljeni sokovi, voda ter posodici oreščkov in suhega sadja. Pričaka nas gospod Jure.
Hrvaška novinarska raca zmotila pogovor
Na mizi je razgrnjen zemljevid, ob njem pa več dokumentov, letakov in brošur. Za obiskovalce, ki jim to ne zadošča, je na voljo tudi interaktivna tabla s slikovnim in video gradivom. Med ogledovanjem vstopi moški, ki se predstavi kot vodja sektorja za komuniciranje. Ponudi roko in pove, da bi se mi rad osebno posvetil, a ga zadržuje »manjša zadeva« – novica hrvaškega Novega lista, da naj bi Slovenija Hrvaški ponudila »mačehovsko« sodelovanje pri projektu JEK 2: zgolj četrtinski lastniški delež brez upravljavskih pravic, brez možnosti koriščenja proizvedene elektrike, temveč le četrtino dobička od prodaje elektrike na slovenskem trgu. Po besedah sogovornika nič od tega ne drži – kar sta kasneje javnosti potrdila tudi GEN Energija in ministrstvo za okolje.
Oko potrebuje nekaj časa, da se privadi na zemljevid in razume legendo. Potencialni lokaciji novega bloka sta dve – vzhodna in zahodna – a bolj verjetna je tista, ki jo označujejo črne navpične črte in ki prekriva tudi stikališče Elesa (to bi bilo v primeru gradnje treba prestaviti). Državni prostorski načrt predvideva tudi izgradnjo treh delavskih naselij, v katerih bi med gradnjo prebivalo do 3500 ljudi – bodisi zaposleni in pogodbeniki francoskega EDF bodisi ameriškega Westinghousa s korejskim partnerjem Hyundai.
Najbolj privlačen papirnati izdelek na mizi je brošura – povzetek pobude za državni prostorski načrt. Polna je slik, grafov in razpredelnic. Poudarjeno besedilo navaja prednosti jedrske energije in sporoča, da je JEK 2 ključni strateški cilj GEN Energije, ki naj bi vsaj 60, če ne celo 80 let zagotavljal zanesljivo oskrbo z električno energijo. Brošura razkriva tudi, da bi naložba – skupaj s stroški financiranja – stala med 10,5 in 18,05 milijarde evrov.
Politika je že odločila
V pisarno vstopi gospod Samo, ki naj bi o projektu vedel še več kot kolega. Prijazno in potrpežljivo odgovarja na vprašanja, ki se spontano pojavljajo med listanjem gradiva. V njem denimo piše, da bo odločitev o izgradnji nove jedrske elektrarne sprejeta do konca leta 2028. Kako naj bi bili v to odločitev vključeni prebivalci Slovenije, ne razloži. Referenduma ne omenja. Tudi pogovor v pisarni ne ponudi ničesar bolj oprijemljivega, razen pojasnila, da je bila politična volja v preteklih 20 letih izkazana že večkrat – nenazadnje je bil JEK 2 uvrščen na seznam nacionalnih razvojnih programov, sprejet je bil tudi odlok o upravljanju kapitalskih naložb. Politika je torej večkrat odločila, da JEK 2 potrebujemo.
GEN Energija bo verjetno ostala investitor do sprejetja prostorskega načrta, nato pa bi lahko ustanovili novo podjetje po vzoru 2TDK, ki izvaja naložbo v drugi tir. V to družbo bi lahko lastniško vstopila tudi druga energetska podjetja iz Slovenije in sosednjih držav – če bodo to želela.
Optimistična časovnica, skeptične napovedi
Brošura napoveduje poskusni zagon krške elektrarne v začetku leta 2040. A kako so si lahko tako gotovi, glede na izkušnje iz Francije (Flamanville) in Velike Britanije (Hinkley Point), kjer so se elektrarne podražile in zamaknile za več let? Poleg tega je izračun ekonomske upravičenosti, ki ga je opravila nevladna organizacija Mladi za podnebno pravičnost (MZPP), na podlagi več kot 10.000 simulacij pokazal zgolj 33,2-odstotno verjetnost, da se bo projekt vlagatelju izplačal.
Gospod Samo pomirja, da se Sloveniji ne more zgoditi francosko-britanski scenarij, saj je tam neposreden investitor EDF, ki se obnaša kot zasebni naložbenik. Poleg tega sta projekta pretresla gospodarska kriza, dodatni stresni testi in spremembe standardov po katastrofi v Fukušimi. V Sloveniji bodo odnosi in pravila vzpostavljeni drugače. Francozi so medtem izpopolnili dobavno verigo, Američani pa so se uspešno povezali s Korejci; skupaj so zgradili elektrarno Barakah v Združenih arabskih emiratih.
Brošura napoveduje prodajno ceno elektrike iz JEK 2 med 64 in 84 evri na megavatno uro, kar je bistveno manj od predvidenih borznih cen. MZPP ocenjuje 107 evrov, Aleksander Mervar, direktor Elesa, med 100 in 160 evri, Evropska komisija pa je lani izračunala, da je elektrika iz novozgrajenih reaktorjev stala približno 166 evrov na megavatno uro. V pisarni izvem, da cilj JEK 2 ni visoka dobičkonosnost, temveč stabilen vir energije z nizkim ogljičnim odtisom – najmanj do konca stoletja. Stroški financiranja naj bi bili nizki, elektrarna pa bi lahko obratovala kar 80 let. Dvomi, da bi bila elektrika iz JEK 2 predraga, so odveč.
Finska rešitev – racionalna ali ne?
Kaj pa radioaktivni odpadki? V Vrbini pri Krškem se že gradi silos za shranjevanje nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov. Visoko radioaktivno iztrošeno gorivo pa naj bi se, skladno z državnim prostorskim načrtom, skladiščilo v bazenu za izrabljeno gorivo v NEK-u ter v novem suhem skladišču. Vendar mora Slovenija zagotoviti tudi trajno odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov – česar brošura ne naslavlja.
V informacijski pisarni pojasnijo, da obstaja več možnosti: bodisi bi ustrezno lokacijo poiskali v Sloveniji bodisi bi več držav skupaj našlo skupno rešitev in lokacijo odlagališča. V Sloveniji je sicer potencialnih lokacij zelo malo – ustrezno geološko sestavo ima verjetno le Pohorje.
Obenem naj bi bilo mogoče zaloge porabljenega goriva reciklirati s kar 96-odstotnim izkoristkom, preostanek pa naj količinsko ne bi predstavljal večjega izziva za odlaganje. A temu ugovarjam: če to res ne bi bil izziv, bi odlagališče že imeli – in ne bi naložbe prepuščali (nerojenim) vnukom.
Finska je edina država v Evropi, ki je na tem področju opravila domačo nalogo. Odlagališče Onkalo je vkopano 400 metrov globoko v trdno skalo. Naložba je že odplačana, financirana je bila iz posebnega sklada, v katerega so vplačevali operaterji jedrske elektrarne. V skladu je dovolj sredstev za 80 let delovanja odlagališča.
Gospod Samo odvrne, da je finska rešitev neracionalna, saj se niso odločili za recikliranje goriva in bodo pod zemljo odlagali vse visoko radioaktivne odpadke. Dodaja, da tehnologija hitro napreduje in da je mogoče nerecikliranemu delu iztrošenega goriva – z obstreljevanjem nevtronov – skrajšati obdobje visoke radioaktivnosti na približno tisoč let.
Opustim nadaljnje vrtanje, kako naj bi to odpravilo slovenski problem trajnega odlaganja radioaktivnih odpadkov, in pred odhodom raje vprašam: ali ne bi bilo mogoče 10 do 18 milijard evrov investirati drugače – bolj gospodarno – v prid energetske samooskrbe?
Odgovor informacijske pisarne GEN Energije: ne. JEK 2 je edina alternativa.
