Tartinijev trg bo še vse do konca septembra gostil razstavo Trg, ki združuje. Deset historičnih fotografij prikazuje čas, ko je bil trg še mandrač, in vse do danes ter pripoveduje zgodbo ne samo o enem najlepših trgov na svetu, ampak tudi o domačinih, ki jih je utrip trga povezoval nekoč in jih povezuje še danes.
Voden ogled razstavljenih historičnih fotografij avtor razstave Slobodan Simič Sime začne pri fotografiji, ki je zanj navdihujoča, nostalgična in prikazuje skoraj mitičen pogled na mesto. »Kot da bi še danes tukaj, kjer zdaj stojimo, plavali v morju. Seveda, če bi se pisalo leto 1894. Takrat je bil na mestu današnjega trga mandrač, prostor, kjer so bile barke. Omenjenega leta so potem most odstranili, mandrač zasuli in zgradili novo sodno palačo,« spomni sogovornik.
Mandrač zasuli s kamenjem
Zgodbo razstave je Simič zbranim na trgu skušal predstaviti s podatki, ki jih ne preberemo v turističnih prospektih. Zato na vprašanje, zakaj je bilo treba mandrač zasuti, odgovori: »Prostor je bil zastarel, zaprt, poln smeti in fekalij, saj kanalizacije v tistem času ni bilo. Vonj oziroma smrad po nočnih posodah je bil moteč in precej nehigieničen. Drugi razlog je bil razvojni – za mesto, v katerem je takrat živelo okoli deset tisoč ljudi, je mandrač postajal premajhen. Ker se je promet na vodi precej povečal, večjih bark mandrač ni zmogel več sprejemati. Tudi zato je postal razvojna ovira mesta.« Zasipavanje je potekalo junija, kamen in gramoz, ki so ga pripeljali z barkami, pa so pridobili iz bližnjih kamnolomov. Tako je mesto dobilo velik trg, enega največjih na svetu glede na velikost mesta.
Kot kažejo fotografije novonastalega trga, ga domačini niso sprejeli več kot tri leta. Vse do velike zabave leta 1896, ko so na trgu postavili spomenik izjemnemu človeku, Giuseppeju Tartiniju. Kamnite nosilce stebrov iz 15. stoletja, ki sodijo še v čas Beneške republike in ki so bili predhodno postavljeni pred občinsko palačo, so prestavili tja, kjer so še danes. »Spomin na njih je dragocen. Z restavracijami in lokali, ki so se počasi odpirali na trgu, pa so prostor spremenili v socialno, družbeno in tudi politično središče mesta.«
Plinska razsvetljava le za posebne priložnosti
Piran je napredoval – uvedli so plinsko razsvetljavo, ki pa so jo uporabljali le za posebne priložnosti. Že leta 1909 je prišel tudi trolejbus, vozilo na električni pogon. »Imel je trda kolesa in odjemalnik toka. A zaradi slabe ceste, ovinkov, neravnega terena in sunkov burje se je pogosto ustavljal, ker je padla povezava s tokom. Ljudje so se začeli pritoževati. Zato so ga nadomestili s tramvajem na isti trasi, a z železniškimi tirnicami. Prvi tramvaj je začel voziti leta 1912 in je vozil vse do leta 1953. S številnimi dogodki in tudi tramvajem, ki je pripeljal ljudi v mesto, je začel cveteti turizem.
Osrednji piranski trg je za kuliso služil v več kot sto filmih, kot so na primer Poletje v školjki, Naš avto ali Tartinijev ključ. »Tudi sam sem bil v nekaterih statist, tako kot večina vas, domačinov,« je Simič v smehu nagovoril zbrane in z njimi delil anekdoto, ko je nekega jutra ujel skupino »nemških vojakov, ki so v uniformah paradirali po Piranu«.
Precej dogajanja je bilo tudi v sodobnejšem času. »Pred dvanajstimi leti smo priredili dviganje na novo narejenih lesenih stebrov oziroma jamborov, ki smo jih izdelali sami, vsak pa ima pol tone. Kot je razvidno s fotografije, smo se dvigovanja lotili na star način. Stebre smo na trg pripeljali s konji in jih s pomočjo kolov dvignili na nosilce. Kajti le na ta način lahko ohranimo lokalno identiteto. Prav ti dogodki pišejo zgodovino mesta, v katerem trenutno živi le peščica, nekaj manj kot tisoč ljudi,« še pojasni avtor razstave, ki na koncu vseeno izpostavi problematiko kraja, kjer domačini počasi izgubljajo prostor, življenje in energetski impulz. »Tartinijev trg ne sme ostati samo lep prizor. Želimo si ga kot prostor dogajanja tudi izven turistične sezone, kot prostor, ki je bil od prvega dne namenjen domačinom. A situacija je težka: domačinov nas je vedno manj. Nekoč smo imeli vse: trgovine, servise, gostilne, diskoteke, kar štiri kinodvorane,« pove in pri tem dobi potrditev tudi od zbranih domačinov, ki si vsi želijo, da bi se živahnost mesta vrnila. »Da bi bilo v mestu znova nekaj tisoč stalnih prebivalcev, ne samo starejših, ampak tudi mladih, kreativnih. Piran je bil majhno velemesto – in takšen lahko še vedno spet postane.«
Voden ogled v drugi polovici septembra
Vendar si je treba tudi priznati, da vse to, kar je Tartinijev trg nekoč bil – socialno srce mesta, življenje, izziv, originalnost – ne more preživeti samo z zunanjim videzom. Gre tudi za način življenja. Mesto oživljajo kultura, ljudje, dogodki in umetnost. Samo z vsem tem lahko ostane originalno. In tudi o tem pripoveduje razstava fotografij z opisi, ki bodo na trgu na ogled še mesec dni. Ali kot je ob koncu predstavitve povedal njen avtor: »Razstava tu ni le umetnost, je tudi zavestno sporočilo. V želji, da ohranimo originalnost mesta – ne samo njegov obraz, temveč tudi način življenja, mediteranski duh in način bivanja. To je tisto, kar cenim, in dogodek, ki ga danes prinašam v mesto, naj bo spodbuda za razumevanje, spoštovanje in ljubezen do prostora, ki nas je oblikoval,« je uradni del druženja zaključil Slobodan Simič Sime. Naslednje vodenje za domačine in obiskovalce Pirana bo potekalo v drugi polovici septembra.
