Patrick Devine-Wright je raziskovalec, ki sodi v zgornji odstotek najbolj citiranih raziskovalcev na področju družbenih ved v zadnjih letih. Je raziskovalec, ki prisega na interdisciplinarni in sodelovalni pristop in pri svojem delu povezuje področja okolja, geografije, sociologije in psihologije. Pri raziskovanju energetskih tranzicij tako zapolnjuje občutljivo vrzel med ljudmi in okoljem – vrzel, ki je pogosto polje konfliktov med investitorji, vlado, lokalnim prebivalstvom, državljani, aktivisti, tudi v Sloveniji. Med drugim se je ukvarjal z vprašanji družbene sprejemljivosti in vključevanja skupnosti v projekte, kot so gradnja polj vetrnih elektrarn in visokonapetostnih daljnovodov. Je okoljski družboslovec in profesor geografije na Univerzi v Exeterju v Združenem kraljestvu in hkrati sodelavec Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC).
Ko se v Sloveniji lotimo energetskega projekta, kot so vetrne elektrarne, se zdi, da se venomer znajdemo v nerazrešljivem konfliktu. Vedno se najde civilna iniciativa, ki se s projektom ne strinja, in vedno se najde skupina lokalnih prebivalcev, ki sicer podpirajo obnovljive vire energije – a ne na svojem dvorišču. Tako vsaj na razmere gledajo investitorji. Kako presekati ta gordijski vozel?
To je vprašanje, ki mi ga zastavljajo povsod. V primeru vetrne energija vedno na plan priplavajo vprašanja, kot so, zakaj niso lokalni prebivalci bolj entuziastični ali vsaj manj sovražni do vetrnih elektrarn. Sam se s tem raziskovalno ukvarjam že 15 let. In eno od temeljnih spoznanj na tem področju je, da si moramo sporne oziroma kontroverzne projekte vedno ogledati podrobneje. Če razčlenimo posamezen kontroverzni projekt, namreč ugotovimo, da jih tvori več dejavnikov. Prvi dejavnik je lokalna skupnost s svojimi značilnostmi. Drugi dejavnik je sama tehnologija, ki jo uvajamo na to območje, to so na primer vetrne elektrarne, visokonapetostni daljnovodi ali plimovalne turbine. Vsaka od teh tehnologij ima namreč svoje značilnosti, na katere različne skupnosti različno odreagirajo. Tretji dejavnik je delovanje podjetja oziroma investitorja – torej to, kar investitor počne z namenom investiranja v neki energetski projekt. In čeprav je skupnost pogosto tista, ki se jo pri tem krivi, da se obnaša egoistično in da ne sprevidi širše slike zasledovanja nacionalne energetske strategije ali mednarodnih podnebnih ciljev, so raziskave znova in znova pokazale, da lahko krivdo za spodletele projekte pogosto pripišemo investitorjem.
Seveda, na drugi strani je investitor tisti, ki želi načeloma po najhitrejši in najcenejši poti izpeljati svoj projekt. Nekateri pri tem kot bližnjico vidijo tudi izključevanje javnosti. Zanima me, ali se jim to na koncu izplača? Ali s tem dejansko pripomorejo k temu, da uspešno izpeljejo svoje projekte in da jih izpeljejo v predvidenem času? Kaj kažejo raziskave?
Na to vprašanje je težko odgovoriti enoznačno. V splošnem lahko rečem, da se to investitorjem ne splača. Investitor, ki se vede na način, kot ga opisujete, oziroma ki izključuje javnost, s tem bistveno poveča tveganje za to, da bo šlo pri projektu nekaj narobe. Raziskave so pokazale, da se projekti, pri katerih investitorji iščejo bližnjice, ne sodelujejo z javnostjo, ne vključujejo javnosti in lokalni skupnosti ne zagotovijo določenih ugodnosti oziroma kompenzacij, pogosteje slabo končajo in se v najboljšem primeru končajo z zamudo ali pa se sploh ne realizirajo. Na račun ubiranja bližnjic mimo javnosti si namreč investitorji lahko nakopljejo tolikšen upor, da je projekt ne glede na vse ostalo praktično nemogoče dokončati. In kar je za investitorje pogosto najpomembnejše: takšno ravnanje, ki, kot rečeno, pogosto rezultira v neuspešno izvedenem projektu, škodi njihovemu ugledu. Poznamo veliko primerov, ko so podjetja skušala energetski projekt izpeljati na hitro, poceni in z ubiranjem bližnjic, a so se ti zelo klavrno končali.
Poleg tega je pri tem treba opozoriti, da s tem ne izgubi samo investitor. Škoda je še mnogo večja. Z vidika blaženja podnebnih sprememb ne gre samo za en izgubljen projekt izgradnje obnovljivih virov energije. Lokalno skupnost, kjer naj bi postavili projekt, tvorijo posamezniki in podjetja, ki so postavljena pred odločitev o investiciji v sončno elektrarno, nakupu električnega avtomobila, varčne naprave in tako naprej. Ta ista skupnost je torej vpletena še v mnoge druge odločitve, ki bodo vplivale na to, kako uspešen bo naš odziv na podnebno krizo.
Dejstvo je tudi, da ne gre zgolj za vprašanje, ali investitorji vključijo skupnost ali ne. Stvar ni tako preprosta. Gre za to, da je treba ljudem ponuditi oprijemljive možnosti, da postanejo del projekta, če tako hočejo. Mnogi na primer še vedno mislijo, da bomo podnebno preobrazbo izvedli s pomočjo multinacionalk, ki bodo izvajale velike kapitalske projekte. Takšna podjetja nimajo nobenih vezi z lokalnimi prebivalci in pri njih ne vzbujajo zaupanja.
Kako bi morali torej investitorji – bodisi so to podjetja ali država – vključevati javnost v energetske projekte? Pogosto se namreč dogaja, da investitorji trdijo, da vključujejo javnost, na primer s predstavitvami projekta, civilna družba pa opozarja, da to ne zadošča, da investitorji javnost vključujejo prepozno in na preveč površinski način.
Točno tako se stvari tudi odvijajo. Da bi razumeli, kaj je treba spremeniti, moramo energetski projekt razčleniti na več ravni. Prva raven je raven planiranja projekta, druga pa je širša raven politike. Problem obeh ravni je ta, da ne vključujeta skupnosti oziroma je ne vključujeta dovolj ali na dovolj oprijemljiv in dostopen način. Rezultat tega je široka vrzel med nacionalnimi odločevalci, ki sprejemajo odločitve o podnebnih spremembah, energetski politiki in obnovljivih virih energije, in ljudmi, ki jih te odločitve zadevajo. Odločitve se sprejemajo v prestolnicah, za zaprtimi vrati vladnih plač, med javnimi uslužbenci in akademskimi strokovnjaki. To je modus operandi domala povsod. In potem pride podjetje, ki naj bi zgradilo projekt vetrnih elektrarn in lokalno skupnost preprosto obvesti, da bo v njihovi bližini gradilo elektrarno, ker se je vlada pač odločila, da je to dobra ideja. Takšnemu ravnanju seveda ne moremo reči vključevanje skupnosti.
S problematiziranjem takšnega delovanja hkrati problematiziramo način, kako se mnoge države lotevajo energetskih tranzicij. Da bi bili v energetskih tranzicijah uspešni, moramo to spremeniti. V zadnjih letih smo bili v Združenem kraljestvu že priča nekaterim dobrim primerom vključevanja javnosti, kot je zborovanje državljanov. S takšnimi mehanizmi lahko vključimo javnost v zelo pomembna področja politike – na primer v vprašanje izbire lokacije energetskih projektov – in prispevamo k legitimnosti projekta. Hkrati s tem pomembno spremenimo dinamiko med nacionalnim in lokalnim oziroma investitorji in skupnostjo, kar je po mojem izredno pomembno za energetsko tranzicijo.
Enako velja za raven planiranja projekta. A trendi, ki jih opažamo na tem področju v zadnjih letih v državah, kot je Združeno kraljestvo, so zaskrbljujoči, saj ne gredo v smeri vključevanja javnosti, ampak v nasprotno smer. Priča smo sistematičnemu zapiranju možnosti za vključevanje skupnosti v načrtovanje energetskih projektov. Ti procesi postajajo vse bolj legalistični in vse težje razumljivi ljudem, ki niso strokovnjaki.
Za uspešno energetsko tranzicijo torej potrebujemo bistveno bolj vključujoče procese odločanja. Omenili ste tudi, da so številni energetski projekti spodleteli zaradi ubiranja bližnjic in izključevanja javnosti. Lahko izpostavite kakšen primer?
Sam sicer prihajam iz Irske, zato posebej dobro poznam tamkajšnji primer gradnje visokonapetostnega omrežja, ki ga je skušalo postaviti podjetje Eirgrid. Šlo je za velikanski projekt, ki naj bi povezal Severno Irsko in Irsko. Projekt ni bil nikoli dokončan in se je končal kot popolna katastrofa. Podjetje ni vzpostavilo nikakršnega zaupanja z lokalnimi skupnostmi, sam projekt pa je bil močno osovražen. Ampak kar se zdi še posebej zanimivo, je, da se danes, torej deset ali petnajst let pozneje, podjetje spet loteva tega projekta. Kaj se je spremenilo? V zadnjih petih letih je podjetje izpeljalo pomembno preusmeritev. Ko so se prvič lotevali tega projekta, je bilo to podjetje podjetje tehničnih strokovnjakov in inženirjev, torej podjetje strokovnjakov z veliko tehničnimi izkušnjami, a brez znanja iz družbenih ved in komuniciranja. Projekt so skušali izpeljati, a kot lahko vidimo danes, niso imeli niti ustreznih znanj, da bi to lahko storili. Projekt so obravnavali kot tehnično vajo. To za energetske projekte ne zadošča. Strokovnjaki družboslovnih znanosti znajo povedati, da so energetski projekti tako družbeni kot tehnični, torej družbeno-tehnični. Danes podjetje dejansko zaposluje različne ljudi z različnimi znanji in spreminja politični okvir glede vključevanja skupnosti. Gre torej za primer podjetja, ki se je projekta lotilo napačno, ki je ugotovilo, da je storilo napako, in je namesto tega, da bi – kot se navadno zgodi – za neuspeh projekta krivilo lokalno skupnost, prevzelo odgovornost za napako in skušalo spremeniti način delovanja.
Primer torej dokazuje tudi, da lahko z istim investitorjem, enako lokacijo, enako tehnologijo, a z drugačnim, bolj vključujočim odnosom dosežemo drugačen rezultat?
Da, ključno je upoštevati aspekt prostora in aspekt participacije. Leta raziskav so pokazala, da se ljudje ne bodo upirali projektom oziroma energetskim tehnološkim spremembam, če bodo te uvedene na pravičen način. Če bomo delovali tako, bomo lahko energetsko tranzicijo izpeljali hitro, z manj tveganja in uspešno.
