Rudi Finžgar (1920–1995) je zanimiva osebnost iz slovenske preteklosti. Smučar, skakalec, športni funkcionar, gospodarstvenik, vodja smučarske delavnice v Cerknem in po vojni direktor tovarne Elan v Begunjah je imel samozavest, vizijo in neizmerno voljo, zato mu je uspevalo vse, česar se je lotil. Nedavno je minilo 30 let od njegove smrti. V Kropi se je izučil za mizarja v očetovi delavnici, šolanje pa nadaljeval na obrtni šoli in se udeležil tečajev višjega strokovnega izobraževanja. Že zgodaj se je navdušil nad smučanjem in smučarskimi skoki, kjer je kmalu pokazal izjemen talent in odločnost. Leta 1940 je na tekmovanju v Planici kot najboljši med Slovenci skočil 84 metrov. Že leto pozneje je postal slovenski rekorder s skokom, dolgim 95 metrov, bil pa je tudi prvi Slovenec, ki je preletel magično mejo 100 metrov – sicer z dotikom roke pri 101 metru. Leta 1951 je v Oberstdorfu skočil 117 metrov in postavil rekord, ki je veljal skoraj desetletje. Zaradi svojega rdečega usnjenega kombinezona, v katerem je nastopal, so mu Nemci nadeli vzdevek Der Rote Teufel aus Titoland – rdeči hudič iz Titolanda.
Za zmago brzostrelka
Med drugo svetovno vojno se je kot izurjeni mizar in športnik pridružil partizanom. Leta 1944 je v Cerknem postal vodja partizanske smučarske delavnice, kjer so izdelovali smuči po naročilu IX. korpusa. Januarja 1945 je organiziral prve partizanske smučarske tekme, ki so obsegale patruljni tek, veleslalom in smučarske skoke – prav on je zmagal v skokih. To je bilo prvo vojaško športno tekmovanje te vrste v okupirani Evropi. Zmagovalci so v tistem času kot nagrade prejemali tisto, kar je imelo največjo vrednost – oblačila, obutev in tudi orožje. Tako je Rudi Finžgar za zmago prejel brzostrelko in diplomo, ki sta danes razstavljeni v Cerkljanskem muzeju.
V njegovi zapuščini se je ohranila tudi zanimiva klekljana podoba Josipa Broza Tita. Ob odhodu iz Cerknega, to je bilo marca 1945, je čipko snel s stene smučarske delavnice in jo odnesel s seboj. Ni se spominjal, kako je klekljani lik Tita prišel na zid delavnice. Marca 1945, med zadnjo nemško ofenzivo, je bil med borci, ki so doživeli kalvarijo na Poreznu, ko so se partizanske enote znašle v nemškem obroču, a se mu je uspelo rešiti na varno. »O tej čipki je po vojni pripovedoval Jožetu Vidicu, ki je zgodbo objavil. V članku z naslovom Nenavadna pot maršalove podobe, ki je izšel v Nedeljskem dnevniku leta 1979, je zapisal, da mu je dve ali tri leta po pogovoru s Finžgarjem pisala Terezija Habe iz Idrije, da je ona sklekljala Tita,« so zapisali v Mestnem muzeju Idrija, kjer je čipka tudi razstavljena.
Dvomi o izvoru partizanske čipke
Ob tem izvemo, da je bila Terezija doma z Vojskega, v družini je bilo sedem sester in trije bratje. Živeli so v zaselku Tabrovše, zato so ljudje sestre, ki so v mladih letih služile pri kmetih, pozimi pa klekljale po cele dneve, imenovali Tabrovke. »Bile so zelo dobre klekljarice, ki so izdelovale tudi zahtevnejše čipke. Terezija je Vidicu povedala, da je sama izdelala papirc za čipko in jo sklekljala februarja 1945,« so zapisali in ob tem dodali, da je novinarju pokazala tudi partizansko potrdilo, ki ga je zanjo dobila. Čipka je bila izdelana za II. pokrajinsko konferenco Slovenske protifašistične zveze žena za Primorsko (SPZŽ), ki je bila 11. in 12. februarja 1945 v Cerknem. Na tem potrdilu z datumom 12. marec 1945 je bilo menda zapisano, da je bila čipka podarjena Titu na tej konferenci v Cerknem. V muzeju so to zavrnili in zapisali. »To ne drži, saj Tita takrat ni bilo ne na tej konferenci ne kje drugje v Sloveniji. O tem prav tako ne najdemo nobenega zapisa v prispevkih s konference, ki so bili marca 1945 objavljeni v glasilu SPŽZ za Slovensko Primorje – Slovenka.«
In kako se je potem čipka znašla v Finžgarjevih rokah? »Na podlagi virov lahko sestavimo precej mogočo različico zgodbe. Konferenca žena je potekala v novi dvorani, ki so jo v komaj treh tednih zgradili na ruševinah bombardirane italijanske vojašnice v Cerknem. Udeležilo se je je okoli 500 delegatk iz vse Primorske, prišle so celo iz Gorice in Trsta. Čipka s podobo Tita je bila verjetno uporabljena za okras v dvorani, ki pa je bila med zadnjo nemško ofenzivo marca 1945 znova požgana. Ker so se manjše konference izvajale tudi v hotelu Porezen, kjer je bila tudi smučarska delavnica, je mogoče, da so ob kakšni taki priložnosti čipko iz dvorane preselili v hotel Porezen,« so zapisali in dodali, da je danes čipka s podobo Tita last družine Finžgar, trenutno pa je razstavljena v Cerkljanskem muzeju.
Tam sta na ogled tudi diploma in brzostrelka, ki ju je Rudi Finžgar prejel za prvo mesto v skokih. Na vprašanje, zakaj brzostrelka kot nagrada za športni dosežek, je vodja muzeja Milojka Magajne odgovorila: »Bila je vojna in praktične nagrade, kot so oblačila in obutev, so jim prišle še kako prav. Zmagovalci v posameznih disciplinah so dobili orožje, ker je to v tistem obdobju zanje imelo največjo vrednost. Navsezadnje je šlo za vojaško tekmovanje.«
