Beseda »neuspešnost« v današnjem času ne pomeni le nezadostne ocene, temveč vključuje tudi ocene, ki ne zadoščajo pričakovanjem in zahtevam staršev, torej poduspešnost. Vsi vemo, da se je zgodil premik – danes zlasti v očeh staršev za nezadovoljivo oceno velja že zadostna ali dobra ocena.
V prvih treh razredih so ocene opisne. Vendar otroci kmalu tudi brez številčnih ocen zaznajo, koliko so uspešni v primerjavi s svojim sošolci. Ko se začne številčno ocenjevanje, pa trajno prejemajo zelo konkretna povratna sporočila o svojih dosežkih. Res je, da v osnovni šoli skoraj ni otrok, ki ne izdelajo razreda, da ima veliko število otrok odlične ocene. Ob koncu šolskega leta v osnovni šoli danes tako rekoč ni šolskega neuspeha, kar je lepo in dobro. Toda slaba ocena med šolskim letom ostaja opomin in grožnja, tako kot za odraslega delavca, ki je slabo ocenjen na svojem delovnem mestu.
Nemalo otrok ima težave pri učenju šolske snovi in zaradi ocenjevanja znanj doživlja šolski stres. Pravijo, da je v slovenskih osnovnih šolah 16 odstotkov takih otrok. Letos je v osnovnih šolah Slovenije več kot 184.000 otrok, kar pomeni, da doživlja stres kakih 27.000 otrok v osnovni šoli.
Za otroka najbolj pomemben življenjski sistem, od katerega je odvisna njegova dobrobit, je družina in najpomembnejši so starši. Ocene, ki ne ustrezajo pričakovanjem staršev, prizadenejo tudi otrokovo dobrobit v družinskem krogu. Vpliv šolske neuspešnosti na odnose med otrokom in starši je seveda predvsem odvisen od staršev, njihovih pričakovanj, zahtev. V večini primerov starši z najboljšim namenom poskušajo doseči, da bi se otrokov položaj v šoli popravil. Nekoč smo veliko govorili o tem, da želijo starši prek otroka ustvariti lastne neudejanjene ambicije. Mislim, da je to danes precej manj pomembno. Starši preprosto želijo, da bi bil otrok čim uspešnejši, da bi se vpisal na čim boljšo šolo, dosegel čim višjo stopnjo izobrazbe. Problem je v tem, da ta želja na neki točki preseže druge življenjske prioritete glede dobrobiti otroka in preseže meje ustreznih pritiskov.
Pritiski staršev na otroka se kažejo na različne načine. Danes najbrž otrok zaradi slabih ocen ne tepejo več. Jih pa kaznujejo z zmerjanjem, kričanjem, grožnjami in omejevanjem njihovega prostega časa. Otroku očitajo, da je len, da se ne potrudi dovolj, skratka, okrivijo ga za njegovo šolsko neuspešnost. Občutljivega otroka lahko besede »spravil me boš v grob s temi slabimi ocenami« prizadenejo bolj kot telesna kazen.
Odrasli smo usmerjeni v prihodnost in jo uporabljamo kot argument za vse napore, prisile, muke otrok pri učenju. V otrokovi zavesti sta »tukaj in zdaj« mnogo bolj pomembna kot vizija neke prihodnosti in razmišljanje o posledicah svojega sedanjega delovanja. Čim mlajši je otrok, tem bolj velja ta trditev. In čim starejši je otrok, tem bolj se zaveda možnih posledic šolske neuspešnosti za svojo prihodnost, in ta vednost povečuje stisko, ko se ne more izkopati iz šolskih težav.
Individualne razlike
V razpravah o stresu, ki ga otroci doživljajo v šoli, mnogi opozarjajo, da je vsako okolje, v katerem moramo delovati in dosegati neke učinke, stresno. Stres je sestavni del življenja. Izkušnja stresa nas nauči obvladovati ovire in težave, krepi psihično odpornost. To je res. Morda zveni cinično, toda menim, da je ena pomembnih socializacijskih vlog šole tudi ta, da otroku omogoči doživetje slabega, neuspeha, težav v odnosih z vrstniki, in ga s tem, kot rečemo, »pripravi na življenje«. Toda gre za mero.
Podstat razpravljanja o pravi meri nevšečnosti, težav, stresa, skratka neugodnih doživetij so spoznanja o individualnih razlikah med enako starimi otroki, ki se znajdejo v istem razredu. Za naše razmišljanje so pomembne razlike v zrelosti, zdravstvenem stanju, temperamentu, sposobnostih, socialnem okolju, družinskih okoliščinah, pogledih staršev na šolsko uspešnost, vzgojnem stilu staršev, družbenem okolju in še mnogi drugi dejavniki, ki vplivajo na zmogljivosti uspešnega učenja, na posledice slabe uspešnosti in na psihično odpornost ob neuspehu ter drugih neugodnih izkušnjah v šoli.
Načelu spoštovanja in upoštevanja individualnih razlik stoji nasproti načelo enakosti, enakega ravnanja z vsemi učenci in dijaki. Toda enake zahteve, enake metode učenja, enaki pristopi za vse, egalitarnost v ravnanju okolja lahko postavlja otroke v močno neenak in krivičen položaj. Zahtevna učna snov je za nadarjenega otroka izziv, veselje učenja, spoznanje novega, medtem ko je za šolsko manj nadarjenega otroka veliko, včasih neobvladljivo breme. Za otroka z veliko energije ali običajno energijo je mnogo ur bivanja v razredu nekaj povsem drugega kot za hitro utrudljivega otroka z manjšo življenjsko energijo. Odrasli si ob kakem delovnem mestu, ob kaki delovni nalogi upamo reči: »To ni zame.« Ali si predstavljate otroka, ki bi mirno izjavil, da šola ali kak predmet v šoli ni zanj?
Ugovor takšnemu razmišljanju je, da šola vendarle upošteva razlike. Saj poznamo posebno obravnavo velike skupine otrok s specifičnimi učnimi težavami in drugimi posebnimi potrebami, pri katerih šola upošteva njihove primanjkljaje in težave. Nekateri otroci obiskujejo šolo s prilagojenim programom. Vse to je res. Ampak pravico do posebne obravnave, prilagojenega načina šolanja imaš pod pogojem, da je tvoja različnost opredeljena v zdravstvenih klasifikacijah duševnih in razvojnih motenj ter bolezni kot motnja ali bolezen in da so odkloni dovolj veliki. Odkloni od večinskega vzorca, ki niso prepoznani kot takšni, se formalno ne upoštevajo. Gotovo se dober učitelj na podzavestni ravni prilagaja otrokovi individualnosti. Vendar to dela le dober in občutljiv učitelj in njegove možnosti so omejene s formalnimi določili: testi, časom, v katerem morajo učenci odgovoriti na testna vprašanja, in drugimi določili ter predpisi. Skratka, strogo izvajanje načela enakosti za različne otroke lahko pomeni veliko neenakost šolske izkušnje in možnosti.
Ko govorim o posledicah šolske neuspešnosti za otrokovo čustveno dobrobit in kakovost življenja, položaj šolsko neuspešnega otroka vselej primerjam s položajem delovno neuspešne odrasle osebe. Ob šolsko neuspešnem otroku se večina staršev poveže s šolo in dobronamerno izvaja pritiske na otroka. Ko gre za odraslega človeka, ki ima težave na delovnem mestu, se običajno družina postavi na stran delavca in kritizira visoke norme, nerazumevajoče delovno okolje, nečloveškega direktorja. Naslednje, kar se dogaja šolsko neuspešnemu otroku, je, da v mnogih primerih starši omejujejo njegove prostočasne dejavnosti, kot so igra, druženje, šport. To omejevanje uporabijo bodisi kot kazen bodisi kot korektivno mero – ta čas naj otrok raje porabi za učenje. Pri neuspešnem odraslem delavcu njegovim družinskim članom najbrž ne pade na misel, da bi mu prepovedali druženje, gledanje televizije in druge razvedrilne dejavnosti. Pri večini otrok se torej slabo počutje, nesrečnost v šoli, prenese na odnose s starši, ki se poslabšajo. Poleg tega se kakovost otrokovega življenja poslabša tudi zaradi sprememb v količini in porabi prostega časa. Šolska neuspešnost slabša celotno kakovost otrokovega življenja.
Zakaj šolska neuspešnost?
Posebno breme šolsko neuspešnih otrok je, da iz osnovne šole ne morejo izstopiti. Neuspešen odrasel delavec ima možnost zamenjave delovnega mesta ali poklica. Lahko se zaposli na lažjem, manj zahtevnem delovnem mestu, ki ne terja dosežkov, za katere ni nadarjen ali opremljen. V osnovni šoli mora neuspešen otrok vztrajati devet let. Za večino otrok bo snov vse težja, obremenitve vse večje, razkorak med zahtevano snovjo in naučeno snovjo vse večji. Verjetno se šolsko neuspešen otrok počuti podobno, kot bi se počutil odrasli delavec, ki bi komaj opravljal ali ne bi zmogel opravljati zahtevanega dela v podjetju, v katerem bodo norme in zahteve vsako leto večje. Lahko bi rekli, da je položaj šolsko neuspešnega otroka v mnogih primerih brezupen.
Šolski neuspeh ima lahko zelo različne razloge: običajno se med seboj kombinirajo. To je lahko manjša nadarjenost za učenje znanj, ki jih terja šola, ali za poučevanje na način, kot ga terja šola. To je lahko drugačna vrsta inteligentnosti – nešolska inteligentnost (socialna inteligentnost, praktična inteligentnost). To je lahko posebnost v razvoju osrednjega živčevja – sem sodijo specifične učne težave, zaradi katerih se otrok ne more v pričakovanem času naučiti pisati, brati, matematike. Šolska neuspešnost je lahko tudi posledica slabe energetske opremljenosti. O energiji začuda malo govorimo tako v šolstvu kot v zdravstvu. Energija še vedno ostaja koncept, vezan na laični prostor in na paramedicinske institucije, kot so bioenergetiki. V resnici je človekova energija in seveda otrokova energija izredno pomembna za obvladovanje vsakodnevnih življenjskih in delovnih nalog. Hitra utrudljivost je lahko resna ovira za pridobivanje znanj. So otroci, ki se zelo hitro utrudijo in lahko pouk spremljajo pozorno le v prvem delu šolskega dneva. V današnjem svetu, ki terja veliko hitrost pri opravljanju nalog, se počasnost spremeni v motnjo, ki preprečuje normalno delovanje otrok v šolskem sistemu. Otroci imajo različne hitrosti in različne sheme kognitivnega razvoja ter razvoja kontrolnih funkcij odzivanja in vedenja. Pri nekaterih je razvoj bolj počasen in je uspeh v prvih razredih slabši, pozneje pa se jim »odpre«, čeprav je snov v višjih razredih težja. Pogosto prezremo, da ima kakšen od otrok manjše delovne sposobnosti zaradi zdravstvenih težav. Približno 10 odstotkov otrok ima namreč kronične ali ponavljajoče se bolezni (na primer alergije), za katere je danes dokazano, da vplivajo tudi na miselne procese. O socialno pogojenih in kulturno pogojenih primanjkljajih je veliko napisanega. Obstaja torej vrsta razlogov, zaradi katerih otroci niso po meri šole in so zanje šolske zahteve neustrezne.
Kaj doživlja otrok, ki je v šoli neuspešen?
Vsekakor doživlja vsakodnevno zrcaljenje svoje nesposobnosti. Če je učiteljica še tako človeška in prijazna, otrok dobiva ocene svojih testov in druge zapisane ocene, ki mu zelo oprijemljivo kažejo, da je slabši od drugih, manj sposoben od drugih. Kot posledica slabe šolske uspešnosti se lahko razvije priučena nemoč – otrok misli, čuti, da ne zmore, in opusti nadaljnje napore kot nesmiselne.
Predvsem doživlja čustveno stisko in nesrečnost. Slabe ocene ali bolj točno ocene, ki jih imamo danes za slabe ali ne dovolj dobre, pomenijo za otroka stresno doživljanje, povezano s tesnobo in strahom. Nikakor ne gre le za enkratno, časovno omejeno stisko, saj slaba ocena lebdi v otrokovem življenjskem vsakdanu in okolje ga vedno znova spomni nanjo. Čustvena stiska se kaže na različne načine – od tesnobe, strahu, depresivnosti, telesnih, tako imenovanih psihosomatskih težav do znakov razdražljivosti, upornosti. Nekateri otroci prikrivajo svojo stisko z navidezno indiferentnostjo ali s poskusi uveljavljanja na drugih področjih, včasih tudi uveljavljanja z nezaželenim vedenjem.
Šolski neuspeh se tesno prepleta z duševnimi motnjami. Povezave so lahko različne. Brezizhodnost situacije, obup in pritiski okolja lahko pri psihično neodpornem otroku povzročijo čustvene motnje, ki so lahko tako hude, da sprožijo samomorilne misli ali samomorilno vedenje. V šolskem sistemu pa je tudi veliko število otrok, ki imajo duševne težave ali motnje, ki ne izhajajo iz šole. Te motnje ovirajo učenje in preprečujejo delovno učinkovitost. Naj se starši in učitelji spomnijo, kako je z njihovo delovno motivacijo, energijo in učinkovitostjo v depresivnih stanjih in življenjskih krizah. Razvije se začaran krog šolske neuspešnosti in čustvenih stisk in motenj. Čim večje so duševne težave, tem težje se otrok uči, in čim slabše se uči, tem večje so težave. Obstajajo duševne motnje, ki neposredno prizadevajo otrokovo uspešnost. To je na primer matematična anksioznost, ki otroku preprečuje uspešno računanje ob sicer normalnih matematičnih sposobnostih. Splošna pretirana tesnobnost povzroča pri otroku hudo tremo, ki ga blokira ob učitelju, ki je strog, a ne povzroča blokade pri drugih učencih v istem razredu.
Šolsko neuspešen otrok doživlja tudi socialno ponižanje, včasih tudi socialno izključenost. Šolska neuspešnost v današnjem tekmovalnem in storilnostnem svetu pomeni osebnostno ali moralno diskvalifikacijo. Tisti, ki je neuspešen ali se mu ne uspe uveljaviti na kak drug način, na primer s športom ali zvitostjo ali nasiljem, je nesposobnež, zguba, luzer. Otrokove dobre lastnosti, kot so prosocialnost, iznajdljivost, praktične spretnosti, divergentni način mišljenja, med vrstniki ne delujejo kot korektorji otrokove podobe. Takšno vrednotenje šolsko neuspešnega otroka vpliva tudi na njegovo samopodobo.
Kako otroku pomagati?
Zgodnje ugotavljanje vzrokov šolskih težav in takojšnja pomoč staršev lahko preprečita hude težave in stiske. Poleg praktične pomoči pri učenju pa otrok potrebuje razumevanje, čustveno podporo, občutek varnosti v domačem okolju, zavest o zavezništvu s svojimi starši. Za otroka je pomembno, da ne ostaja sam v svoji stiski in brezizhodnosti. Izsledki nevroznanosti kažejo, da je čustveno stanje tesno povezano z zmogljivostmi za učenje in učinkovitostjo učenja. Zato so odsotnost strahu in obupa ter dobro čustveno počutje osnova za uspešno učenje.
Odnos staršev do slabše uspešnosti, torej način, kako starši vrednotijo slabo uspešnost in in kakšen pomen ji pripisujejo, sodoloča njihovo razumevanje in podporo otroku. Naj otroku besedno in nebesedno ne sporočajo, da je dober šolski uspeh najbolj pomembna reč na svetu in da je slab šolski uspeh življenjska katastrofa.
Starši bodo otroku lažje pomagali, če bodo razumeli soigro dejavnikov, ki vplivajo na učne težave. Zato je koristno sodelovanje z učitelji in šolsko svetovalno službo. To bo prispevalo tudi k realnim pričakovanjem staršev glede tega, kaj otrok zmore na področju šolskega učenja. Razvile se bodo sinergije v korist otroka. Na obvladovanje šolskih težav glejmo kot na skupen projekt reševanja življenjske naloge, v katerem sodelujejo otrok, starši, učitelj in morda še kdo.
Pogovor staršev z otrokom o vzrokih njegovih težav je lahko v veliko pomoč. Z otrokom govorimo o različnosti – o tem, da ima vsak neke pomanjkljivosti na kakem področju in darove na drugem. Razkrijmo lastne šibkosti pri opravljanju različnih nalog. Opozorimo ga na njegove močne strani. In pomagajmo mu zmanjševati njegove šibkosti, ki ovirajo uspešnost.
V mnogih družinah se dogaja, da šolske težave preplavijo družinski prostor in vzdušje. Narekujejo porabo prostega časa in razvedrila. Njihov vpliv se razširi na družino kot celoto, zato moramo družinske odnose in vzdušje zavarovati pred vplivom otrokovih šolskih težav. Kar otrok predvsem potrebuje od pomembnih odraslih, so sočutje in razumevanje njegovih stisk, čustvena podpora, trezen razmislek o prioritetah dobrobiti otroka in praktična pomoč pri učenju.
