V teoriji bi moral sistem ravnanja z odpadki delovati tako, da se material, primeren za sežiganje, v regijskih centrih zadrži le kratek čas, največ nekaj dni, preden ga odpeljejo v sežig. V praksi se centri spoprijemajo s kopičenjem odpadkov in vsak zase išče odjemnike gorljive frakcije. Foto: Luka Cjuha
Odpadki ostajajo nerešljiva uganka
Okoljsko ministrstvo je objavilo razpis za podelitev treh 30-letnih koncesij za izvajanje gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov. Do zagona sežigalnic v Ljubljani in Mariboru bo Slovenija še naprej večinoma odvisna od izvoza odpadkov. Okoljsko ministrstvo zavlačuje z objavo centraliziranega javnega naročila, s katerim bi poiskalo tujega prevzemnika.
Dobre tri mesece po objavi uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov je ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) izvedlo naslednji korak ter objavilo javni razpis za izbiro koncesionarjev. Interesenti morajo ponudbe oddati do 9. februarja 2026. Izbrani ponudnik bo moral sežigalnico zagnati v sedmih letih po podpisu pogodbe.
Na leto bi sežgali do 220 tisoč ton odpadkov
»S tem javnim razpisom se zasledujejo cilji samozadostnosti Republike Slovenije glede zagotavljanja omrežja naprav za obdelavo komunalnih odpadkov ter doseganje ciljev v zvezi z recikliranjem in ponovno uporabo,« piše v objavi. Čeprav je razpis odprt in lahko ponudbo oddajo tudi tuji konkurenti, je znano, da so potencialni koncesionarji le trije. Poleg Toplarne Celje, ki termično obdelavo odpadkov izvaja že več kot 16 let, sta to še mariborski in ljubljanski javni holding s pripadajočimi javnimi podjetji. V prihodnjih 30 letih bi koncesionarji prevzeli nalogo energetsko učinkovitega sežiganja komunalnih odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati ali kako drugače ponovno uporabiti. Na sežigalnico mora biti priključen toplovod, proizvajati mora tudi elektriko. Zgornja količinska meja za sežig vseh vrst odpadkov v vseh treh sežigalnicah je 220 tisoč ton, in sicer do 40 tisoč ton v Celju, do 50 tisoč v Mariboru in do 130 tisoč ton v Ljubljani.
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je že aprila napovedalo izvedbo centraliziranega javnega naročila, s katerim bi izbrali prevzemnika vseh naših gorljivih komunalnih odpadkov. Napovedi še vedno ni udejanjilo.
Ljubljanski holding načrtuje sežigalnico ob regijskem centru za ravnanje z odpadki na Barju, mariborski bi objekt umestil na Tabor, ob sortirnico komunalnega podjetja Snaga. Konec julija je Javni holding Maribor objavil javno naročilo, s katerim išče izvajalca študije izvedljivosti umestitve, izvedbe in obratovanja objekta za energijsko izrabo odpadkov in za ravnanje z odpadnim blatom, je poročal Večer.
Razpis za podelitev koncesij ne razkriva presenečenj. Skladen je z aprilsko uredbo, ki je bila sprejeta po večletnih političnih prizadevanjih. Občini Ljubljana in Maribor bosta morali naložbo financirati sami, na državno ali evropsko sofinanciranje ne bosta mogli računati. Prav tako bosta morali prevzeti vsa finančna tveganja pri pridobitvi okoljevarstvenega in gradbenega dovoljenja ter izvedbi projekta. Koncesionar bo moral prevzeti tudi tveganje finančnih posledic, ki bi jih povzročila morebitna sprememba zakonodaje in drugih predpisov, ob tem pa tudi vsa okoljska tveganja, povezana z izpusti, hrupom, vodo in ravnanjem z odpadki.
Zgornja količinska meja za sežig vseh vrst odpadkov v vseh treh sežigalnicah je 220 tisoč ton, in sicer do 40 tisoč ton v Celju, do 50 tisoč v Mariboru in do 130 tisoč ton v Ljubljani.
Zakaj cincajo z objavo javnega naročila?
Več kot tri četrtine v Sloveniji nastalih odpadkov se izvaža na sežig v tujino. »To pomeni, da smo popolnoma odvisni od tujih obratov. Cena prevzema teh odpadkov se zvišuje iz meseca v mesec, zmogljivosti pa se zapirajo oziroma količine odpadkov presegajo zmožnosti njihove obdelave v sosednjih državah,« je spomladi pojasnjeval okoljski minister Bojan Kumer.
Simona Biro, direktorica Cerop Puconci: V Puconcih so razmere trenutno stabilne, dobili smo namreč nekaj partnerjev na Slovaškem in v Avstriji.
MOPE je tedaj opravil že več pogovorov z morebitnimi prevzemniki odpadkov na Nizozemskem in v Grčiji ter napovedal izvedbo centraliziranega javnega naročila, s katerim bi izbrali prevzemnika vseh naših gorljivih komunalnih odpadkov. S partnerjem želi Kumer podpisati štiriletno pogodbo. »S tem bi prišli v predvidljivejše okolje, strošek prevzema odpadkov bi bil nižji, en prevzemnik z garancijo države bi se lahko tudi uspešneje pogajal za izvoz odpadkov,« je aprila zamisel hvalil Kumer. Več kot tri mesece pozneje še vedno ni objavil naročila. Po neuradnih informacijah z njim ministrstvo zavlačuje zato, ker med potencialnimi ponudniki ni zanimanja za prevzem slovenskih odpadkov.
»Tega skoraj ne morem verjeti,« je nad to neuradno informacijo presenečena Simona Biro, direktorica Centra za ravnanje z odpadki Puconci (Cerop), kjer so marca zagoreli odpadki zaradi samovžiga. »Po mojih informacijah je samo vprašanje nekaj tednov, kdaj bo ministrstvo objavilo naročilo.« MOPE na Dnevnikova vprašanja včeraj ni odgovoril.
V teoriji bi moral sistem ravnanja z odpadki delovati tako, da se material, primeren za sežiganje, v regijskih centrih zadrži le kratek čas, največ nekaj dni, preden ga odpeljejo v sežig. V praksi se centri že od leta 2023 kronično spoprijemajo s kopičenjem odpadkov in vsak zase išče odjemnike gorljive frakcije. »V Puconcih so razmere trenutno stabilne, dobili smo namreč nekaj partnerjev na Slovaškem in v Avstriji,« pravi direktorica. »A to so le kratkoročne rešitve. Ključno je, da država začne nemudoma izvajati veljavno zakonodajo o varovanju okolja. Izvedba centraliziranega naročila je ključna.«
Zahtevati samo recikliranje je približno tako smiselno kot svetovati bolniku z rakom, naj nekaj stori za krepitev imunskega sistema, ne da bi mu predpisal še kemoterapijo.Foto: Luka Cjuha
Bruselj podpira reciklažo, ne sežiga
V širšem evropskem okolju je sežig odpadkov tržna dejavnost, v Sloveniji pa so si pristojni začrtali drugačen scenarij, po katerem bo to izvajal koncesionar s statusom državne gospodarske javne službe. Ustrezen pravni okvir takšne službe so si zato morali izmisliti sami. Aprila sprejeta uredba predvideva podelitev do treh 30-letnih koncesij za obrate, ki bi sprejemali odpadke z določenih območij države ter s sežigom proizvajali toploto za daljinsko ogrevanje in hkrati predvidoma tudi elektriko.
Slovenska prizadevanja za razrešitev žgoče problematike ravnanja z odpadki v Bruslju ne uživa naklonjenosti. EU je že leta 2020 umaknila sežigalnice odpadkov s seznama upravičenih zelenih projektov. Izgradnjo sežigalnic sicer še sofinancira sklad za modernizacijo EU, za takšne projekte je od ustanovitve leta 2021 namenil več kot dve milijardi evrov, vsi projekti se izvajajo na Češkem in Poljskem.
Politični pristop Bruslja temelji na prepričanju, da je sporno podpirati proizvodnjo elektrike s sežigom odpadkov. Bolj smiselno naj bi bilo usmerjati članice EU k ponovni uporabi in recikliranju. Kritiki ugovarjajo, da evropska komisija slepomiši. Pri ravnanju z odpadki ni mogoče pričakovati preobrata, dokler se ne bo zamejila globalna proizvodnja plastike in bodo del stroškov za ravnanje s plastičnim odpadom prevzeli tudi proizvajalci.
Proizvodnja nove plastike je danes bistveno cenejša od njene ponovne uporabe. Poleg tega je njeno recikliranje tehnično zapleteno in praktično neizvedljivo, saj odpadki vsebujejo veliko različnih vrst plastike in z njo povezanih kovin. Edina učinkovita rešitev bi bilo strogo zamejevanje proizvodnje plastike, s ciljem njene popolne prepovedi. Zahtevati samo recikliranje je približno tako smiselno kot svetovati bolniku z rakom, naj nekaj stori za krepitev imunskega sistema, ne da bi mu predpisal še kemoterapijo, je komentiral Der Spiegel.
V Ženevi poteka konferenca Združenih narodov o onesnaževanju s plastiko. Na srečanju si več kot sto držav in več kot tisoč znanstvenikov prizadeva za podpis strogega mednarodnega sporazuma o plastiki. Nasprotujejo mu lobisti za plastiko iz kemičnih in naftnih podjetij, pa tudi peščica držav, bogatih z nafto, kot je Savdska Arabija.
