V svetu vrhunskega športa in globalne diplomacije je 58-letni Aleksander Čeferin vajen bitk. Kot predsednik Evropske nogometne zveze je preživel poskus puča najbogatejših klubov in vodil organizacijo skozi pandemijo. Toda pred dvema tednoma se je soočil z drugačnim bojem – tistim za lastno zdravje. Umaknil se je od žarometov in prestal zahtevno, večurno operacijo, je povedal v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo.
Ta osebna preizkušnja, o kateri je prvič spregovoril v omenjenem intervjuju, je samo delček tistega, kar je povedal o sebi – in o marsičem drugem. Precej besed je denimo namenil tudi neposredni diagnozi stanja v domovini. Čeferin, ki ga mnogi vidijo kot potencialnega rešitelja slovenske politične levice, tokrat sicer ni nastopil kot kandidat, ampak kot neizprosno iskren opazovalec, čigar potrpljenje z amaterizmom v Ljubljani kopni.
Histerija namesto strategije
Čeferinov pogled na aktualno vlado Roberta Goloba ni bil pogled ideološkega nasprotnika, temveč pogled pragmatičnega menedžerja, lahko še izluščimo iz pogovora. Čeprav vladi priznava pogum pri reševanju nepriljubljenih tem, izvedbo ocenjuje slabše. Reforme, zlasti davčna in zdravstvena, se po njegovem mnenju izvajajo histerično in brez nujnega usklajevanja.
V svojem slogu je izpostavil tudi pomanjkanje celostnega pristopa. Zdravstvena reforma se je zvedla na birokratsko omejevanje popoldanskega dela zdravnikov, namesto da bi reševala sistemske težave – od plač medicinskih sester do delovnih obremenitev. To je kritika operativne nesposobnosti, ki odmeva v poslovnih krogih, a jo redko slišimo od nekoga, ki se odkrito definira kot politično levo usmerjen.
Prav ta njegova politična samoopredelitev je postregla z enim najodmevnejših trenutkov v intervjuju. Čeferin je ostro zarisal ločnico med sodobno socialno demokracijo in tistim, kar imenuje salonski levičarji.
»Sovražijo bogate, obožujejo pa denar,« je dejal in citiral nekdanjega francoskega predsednika, s čimer je meril na glasno manjšino, ki uspeh enači z grehom. Zanj ni problem bogastvo, temveč davčna utaja. Njegovo sporočilo slovenski javnosti je bilo v tem smislu prav tako jasno: demonizacija uspešnih podjetnikov je pot v povprečnost.
Institucionalni zdrs
Še bolj kot ekonomska politika pa prvega moža Uefe skrbi stanje pravne države in demokratičnih institucij. Komisijo za preprečevanje korupcije je opisal kot organ, ki si jemlje pravico, da na podlagi mnenja treh ljudi in brez jasnega postopka zamaje celotno državo. Za pravnika njegovega kova je delovanje, ki temelji bolj na javnem sramotenju kot na trdnih pravnih temeljih, neodgovorno.
Ob tem se je dotaknil tudi večnih slovenskih teorij zarote o stricih iz ozadja. Z značilnim cinizmom je zavrnil očitke, da sam vleče poteze iz zakulisja, in pripomnil, da takšne teorije običajno širijo ljudje, katerih največji mednarodni doseg je izlet v Bruselj na stroške davkoplačevalcev.
Vendar Čeferin ne ostaja samo pri kritiki. V intervjuju za Delo je ponudil sistemske rešitve, ki bi v slovenskem političnem prostoru verjetno povzročile potres. Predlaga razmislek o dvigu volilnega praga ali celo uvedbi večinskega sistema, da bi prekinili cikel nestabilnih koalicij, kjer majhne stranke z minimalno podporo izsiljujejo večje partnerje in paralizirajo državo.
Geopolitična realnost
Intervju pa ni ostal zamejen na Slovenijo. Čeferinova vloga zahteva krmarjenje med interesi velesil, kar se odraža v njegovih stališčih do Ukrajine in Kitajske. Njegov pristop je realpolitičen. Zavrača retoriko, da je Evropa v vojni z Rusijo, in opozarja na nevarnost popolne izolacije Kitajske, ki jo vidi kot tehnološko velesilo, s katero se je nujno pogovarjati.
Ta pragmatizem se kaže tudi v njegovem odnosu do Florentina Pereza, predsednika Reala Madrid in snovalca propadle superlige. Kontrast med obema ne bi mogel biti večji: medtem ko je Čeferin Perezu ob njegovi bolezni zaželel okrevanje, je sam po svoji operaciji od Pereza prejel pismo z zahtevkom za denar. To je anekdota, ki pove vse o brutalnosti posla, v katerem deluje.
Prav tako ni mogel mimo dvoličnosti mednarodne skupnosti. Izpostavil je razliko v odzivih na rusko invazijo v Ukrajini in na konflikt v Gazi, kjer je politika ostala tiho. Njegova distanca do nedavne Fifine nagrade za mir, ki jo je Gianni Infantino podelil Donaldu Trumpu, pa kaže na prepad, ki še vedno zeva med krovnima nogometnima organizacijama.
Kaj sledi
Čeprav Čeferin zanika neposredne ambicije po vstopu v slovensko politiko, njegov »nikoli ne reci nikoli« ostaja v zraku. Njegova bolečina ob razprodaji srebrnine slovenskega gospodarstva (kot je Adria Airways) in kritika pomanjkanja dialoga med predsednikom vlade in predsednico države kažeta na človeka, ki mu ni vseeno.
Mnoge teze in mnenja, ki jih je navedel v intervjuju, je v preteklosti že izrekel. Če pa potegnemo črto, bi rekli predvsem: za zdaj se zdi, da bo Aleksander Čeferin ostal v Nyonu, kjer odloča o milijardah, in ne v Ljubljani, kjer bi se moral ukvarjati s kapricami koalicijskih partnerjev.