V Ljubljani je kar nekaj stavb, ki imajo ljudska poimenovanja. Ta vztrajno krožijo med nami, nas v družbenem prostoru povezujejo in so hkrati tudi odraz časa, v katerem so nastala. Pri čemer so nekatera med nami že tako dolgo – kar velja denimo za Peglezen, Kozolec in Klavir – da so s svojim prehajanjem med generacijami tako rekoč postala že skoraj »zgodovinska« in nekatera med njimi celo že kanonizirana.
Eno takšnih je Plečnikov Peglezen, ki je pod tem imenom vpisan tudi v register kulturne dediščine, čeprav, kot pravi poznavalec Plečnikovega dela Andrej Hrausky, arhitekt stavbi iz leta 1934, zasnovani prilagojeno na ozko in koničasto parcelo, ni tako nadel ime. V bistvu je Plečnikova hiša na vogalu Poljanske ceste in Kapiteljske ulice prevzela vzdevek po svoji predhodnici. Na istem mestu je namreč pred njo stala enonadstropna kmečka hiša, ki so ji ljudje zaradi oblike parcele že pravili Peglezen. Veliki ljubljanski potres je staro hišo uničil, na njenem mestu pa je desetletja kasneje zrasla Plečnikova stavba, ki po obliki prav tako spominja na »peglezen«. In ljudsko ime hiše se je ohranilo do danes, z njim pa tudi spomin na stari gospodinjski aparat, ki je nekoč deloval na oglje.
Kot pravi Hrausky, je imel Plečnik rad ljudska poimenovanja za svojo arhitekturo. Izhajal je iz načela, da mora biti arhitektura blizu ljudem, oziroma jo je ljudem želel približati, prav ljudska poimenovanja arhitekture pa je tako razumel kot odraz njenega prisvajanja med ljudmi.
Kozolec: med urbanim
in ruralnim
Zanimiva je tudi zgodba s Kozolcem, ki nas popelje v petdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so po načrtih arhitekta Eda Mihevca gradili znameniti modernistični blok na Bavarskem dvoru. Poslovno-stanovanjski objekt, ki se je uradno imenoval Stanovanjski blok Titova, nastal je namreč ob nekdanji Titovi, so imenovali tudi Blok Evropa. Mihevc pa mu je pravil Palača Gradis, po investitorju. Današnje ime pa je stavba dobila že med gradnjo – skeletno ogrodje in poudarjene horizontalne plošče oziroma linije balkonov so namreč mnoge spominjale na prepoznavno slovensko podeželsko arhitekturo, medtem ko je v tem ljudskem poimenovanju, ki je arhitekturno glede na opisano smiselno, mogoče prebirati tudi določeno humornost, predvsem pa gre za paradoks.
Kozolec je Mihevc zasnoval kot sodobno stavbo, pri čemer se je kot veliko arhitektov tistega časa zgledoval po Le Corbusierjevem konceptu stavbe Unité d'habitation, ki je nastala z idejo »mesta v mestu«. V tej smeri je tako nastajala tudi stavba na Bavarskem dvoru v Ljubljani, ki je svojim stanovalcem ponudila kakovost bivanja, v mestu pa zasedla tudi simbolni pomen, saj je v urbano okolje prinašala občutenje in merilo velemesta. Prav ta stik poimenovanja »najbolj velemestne« zgradbe v mestu s simbolom slovenskega podeželja pa prinaša veliko snovi za interpretacije. Docent z ljubljanske arhitekturne fakultete in publicist dr. Miloš Kosec v tem poimenovanjem prebira »duhovito žaljivko aspiracij, zapisanih v to stavbo, v smislu, zdaj bomo z zelo urbanimi programi (poleg stanovanj so bili v stavbi še banka in trgovine, na vrhu vrtec, zamišljena pa je bila tudi zasnova kinodvorane, kegljišča in restavracije, op. a.) Ljubljano naredili bolj urbano. Pri čemer je bil kozolec kot podeželska arhitekturna tipologija že sredi prejšnjega stoletja nekakšen simbol arhaičnosti.« V tem kontekstu se v to poimenovanje tako stekajo družbene predstave o arhaičnosti in modernosti, podeželju in urbanem.
Še eno izmed branj ljubljanske arhitekture, ki že desetletja nosi ljudsko poimenovanje, v pogovoru izpostavi tudi profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete dr. Jaka Repič. Ime Črna vdova se med ljudmi že dolgo drži Delove stolpnice in ni dvoma, da se vzdevek nanaša na njeno temno fasado. »Ljudska poimenovanja arhitekture pogosto nastajajo na podlagi analogije, kot to velja tudi za Kanarčka, ki izhaja iz rumene fasade stavbe, v kateri je med drugim sedež časopisne družbe Dnevnik. Pri čemer je pri Črni vdovi mogoče pomisliti še na domačijsko interpretacijo, vpisano v ime. In sicer, zakaj se je časopisne hiše prijelo ravno poimenovanje po strupenem pajku? Morda zato, ker črna vdova lahko piči strupeno, kakor lahko pičijo tudi mediji.«
Ime za stavbo po telenoveli
Še eno ime, ki se nanaša na zunanjost stavbe, ki so ji ljudje dali ime, je Esmeralda. Govorimo o stavbi Gospodarske zbornice Slovenije na Dimičevi, ki je nastala v biroju Sadar + Vuga, pri čemer je zabaven detajl, da je hiša dobila vzdevek iz sveta popularne kulture. Esmeralda je namreč mehiška telenovela, ki so jo pri nas predvajali v devetdesetih letih, s svojo priljubljenostjo pa je podirala rekorde. Lik Esmeralde iz telenovele si je marsikdo, četudi serije ni gledal, zapomnil po njenih zelenih očeh, prav to pa je bila najbrž asociacija, ki je bežigrajski stavbi z zeleno fasado, ki je nastala v tistem obdobju, dala ime.
Tu je še ljudsko poimenovanje Močerad za rumeno-črno večstanovanjsko hišo v Trnovem ob Ljubljanici, ki je prav tako nastala z arhitekturnim podpisom biroja Sadar + Vuga.
Arhitektura, ki vzbudi
čustveni odziv
Da je fasada pogosto izhodišče za ljudsko poimenovanje arhitekture, ni nenavadno. »Fasada je plast stavbe, ki je neposredno povezana z javnim prostorom, zato velik del poimenovanj izhaja prav iz zunanjega videza zgradbe. Gre za oznako tistega, kar vsi vidijo, pri čemer mora hiša, da med ljudmi dobi ime, dajati vtis, da ne zadeva le naročnika ali njenega avtorja, temveč širši prostor. Vendar to še ni dovolj za nastanek vzdevka, arhitektura mora namreč hkrati vzbuditi čustveni odziv. To dvoje je pogoj za nastanek ljudskega poimenovanja. Skupno stavbam, ki nosijo ljudsko ime, pa je, da so drugačne od pričakovanega, od norme v prostoru. Pa naj bo to fasada ali oblika,« pojasnjuje Kosec. Ob tem še dodaja, da je velik del ljudskih poimenovanj ambivalentnih. »Malo so šaljiva, malo dvoumna, neki vic naredijo iz hiš, ki so pogosto grajene kot izraz resnosti in družbene moči. Gre za ljudsko kritiko stavb, torej razmišljanje, odziv na arhitekturo.« V nadimke so vpisani ustvarjalnost, domišljija, asociacije, duhovitost in odnos do arhitekture. Če hiša med ljudmi dobi ime, je to (največkrat) kompliment, pravita oba sogovornika, saj ta arhitektura ne gre neopaženo mimo. Ni nevtralna ali medla, temveč izstopajoča in vzbuja odziv, ki največkrat ni negativen, še pravita. Ljudska poimenovanja arhitekture pa, kot poudari antropolog Repič, na neki način tudi redefinirajo prostor. »S čimer prostora tako ne opredeljujejo le urbanisti, arhitekti in krajinski arhitekti, temveč tudi ljudje, ki v njem živijo.«
Nadimki za udomačevanje prostora in orientacijo
Oba sogovornika se strinjata, da gre pri ljudskem poimenovanju za udomačevanje prostora. Vendar, kot poudari Repič, gre pri tem še bolj kot za prisvajanje prostora za orientacijo v njem. »Ljudje se orientiramo po naši percepciji prostora, pri čemer so stavbe, ki so bolj značilne in imajo zato ljudska poimenovanja, poleg drugih markantnih točk, oporne točke.«
V Ljubljani med stavbami, ki imajo ljudska imena, še nismo omenili Nebotičnika, Šahovnice, prve najemne meščanske stanovanjske zgradbe v Ljubljani, ki ji je ime prav tako dala fasada, pa Kremlja, kot so rekli Ferantovemu vrtu, ki je bil ob nastanku v šestdesetih letih prejšnjega stoletja namenjen tedanji politični eliti, ter Skakalnice, stanovanjske stavbe v Zupančičevi jami, ki so se je zaradi nenavadne oblike prijela tudi imena Oberstdorf, Tramezin, Sendvič in Toast.
Ob vseh teh imenih ljubljanskih stavb pa se ob močni tradiciji domačijskih imen, ki jo poznamo na slovenskem podeželju, postavlja vprašanje, ali gre pri ljudskem poimenovanju v urbanem okolju morda za kakšno skupno logiko oziroma za nekakšno različico prve?
Do neke mere, pojasnjuje antropolog Repič, gre pri določenih poimenovanjih v mestih res za podoben princip. Domača imena kmetij, ki prehajajo med generacijami, so sicer največkrat vezana na priimek družine ali njeno dejavnost, kot denimo pri Kovačevih. Le redko pa so povezana s prostorskimi značilnostmi, denimo lokacijo, kot to velja za Pr' krvin, kar opisuje kmetijo, ki stoji na vogalu, ali pa recimo Podžegnovi, kar je ime, ki ga je kmečka hiša dobila zaradi lege pod pokopališčem. Tudi v Ljubljani so stavbe, ki nosijo ime po svoji dejavnosti, in nekatere med njimi poimenovanje ohranijo celo, ko se vsebina spremeni, ali pa se ohrani vsaj med starejšo generacijo. »Mnogi starejši bodo recimo še vedno rekli pri Centromerkurju, čeprav te trgovine v Ljubljani že dolgo ni več. Enako velja za javna skladišča, kjer je že dolgo BTC, ali pa Ljudsko pravico, kjer je zdaj pravna fakulteta,« pravi Repič. Kar priča o vztrajnosti poimenovanj in tudi o njihovi časovni dimenziji, saj za mlajše Ljubljančane orientacijska točka »dobimo se pri Centromerkurju« ni uporabna.
Bo Schellenburg postal
kaj drugega?
Če so stavbe, ki vzbujajo močne odzive, lepilo za ljudska poimenovanja, se lahko ozremo še v nas čas. Stavbi Schellenburg in Šumi sta bili zaradi družbenega elitizma, ki ga vpisujeta v Ljubljano, v zadnjem času deležni veliko pozornosti in kritike. Sta lahko naslednji kandidatki za ljudska poimenovanja, da se ljudje do njiju opredelijo tudi na tak način? Za Šumi antropolog Repič predvideva, da bo ostal Šumi, saj je prevzel ime nekdanje markantne ljubljanske točke, čeprav, paradoksalno, boemske. Medtem ko arhitekt Kosec pravi, da sta »Šumi in Schellenburg, o katerih ljudje v Ljubljani zelo veliko govorijo, že na način, kako sta postavljena, in s svojim poimenovanjem dovolj absurdna sami na sebi, da ne potrebujeta ljudskega glasu, da bi jima dal ironični preobrat. V vic so ju spremenili že njuni naročniki in arhitekti.«
