Z nenavadnim postrojem, ki je izrazito želel dajati vtis vojaškosti. Postroj je imel namreč oboroženega poveljnika. Postroj tudi ni bil enovit, ampak so bile v njem razpoznavne podenote s svojimi poveljniki, torej z razpoznavno linijo poveljevanja. Pripadniki postroja so nosili dele vojaške uniforme, njihovo uniformiranost pa so zagotavljale enotne majice z enotnim znakom. Vešče, čeprav ne povsem pravilno, so bila pri vodenju postroja uporabljena vojaška povelja in postrojitvena pravila, ki so sicer v uporabi v Slovenski vojski (SV). Poleg poveljnika so tudi nekateri pripadniki postroja odkrito nosili orožje.
Kljub veliki želji organizatorjev in udeležencev postroja, da bi bil njegov videz čim bolj vojaški, je bil celoten »umetniški vtis« tako imenovane ŠV bolj klavrn, hitro se jo je označilo za »paravojaško«.
Nekoliko poenostavljeno s terminom »paravojaški« običajno označujemo skupino civilistov, ki so organizirani in izurjeni skladno z vojaškimi pravili in načeli delovanja, vendar niso vključeni v organizacijsko strukturo oboroženih sil države. Tovrstne neregularne paravojaške strukture moramo ločiti od regularnih državnih paravojaških struktur, na primer žandarmerije, obmejne straže, specialnih enot policije in podobno.
Ključna značilnost regularnih paravojaških enot je absolutno priznavanje oblastnih struktur in podrejanje le-tem oziroma absolutna vključenost in podrejenost enotni liniji vodenja in poveljevanja oboroženih sil suverene države, medtem ko za neregularne paravojaške enote to ne velja. Zato lahko tako imenovano ŠV označimo za neregularno paravojaško formacijo. O vsaj zelo specifičnem odnosu poveljujočega postroju do državne oblasti pa pričajo tudi njegovo sklicevanje na tako imenovano naravno pravo in s tem vsaj posredno nepriznavanje obstoječega pravnega reda ter pripravljenost na morebitne konfrontacije s policijo v primeru poskusa razorožitve.
V demokratični in pravni državi je neprimerno postrojiti neregularno paravojaško formacijo, preprosto nedopustno pa je v nagovoru takšni formaciji pozivati k nespoštovanju veljavnega pravnega reda države, k vzpostavljanju vzporedne ali nadomestne državne tvorbe ter groziti s konfrontacijo s policijo.
Posameznik ima vedno pravico do individualne samoobrambe, v mejah in na način, kot določa zakonodaja. Mednarodno vojno pravo določa, da se lahko samoobramba v vojni izvaja tudi na organiziran način, pogoje za dodelitev statusa borca pa s štirih zmanjšuje na samo dva pogoja – da odkrito nosijo orožje ter se vojskujejo skladno z zakoni in običaji vojne. V tem kontekstu bi bil postroj tako imenovane ŠV v vojnih razmerah lahko legitimen in legalen, ker pa Republika Slovenija (RS) ni v vojni, se tovrstno ravnanje presoja povsem drugače.
V postroju je plapolala tudi trobojnica, po barvnem vzorcu identična zastavi RS, vendar brez grba Slovenije. Domnevamo lahko, da so v postroju želeli izpostaviti tradicionalno slovensko trobojnico, ki pa ni uradna zastava naše države. Ker pa v tem delu navajamo zgolj dejstva, je pač treba zapisati, da so se pripadniki tako imenovane ŠV dejansko postrojili pod uradno zastavo Ruske federacije. Formalno gledano je ruska trobojnica v tem postroju zadostna podlaga za delovanje Sove.
Zakaj se je postroj zgodil? (domneve in ocene)
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) geselski članek »obrzdati«, povzet na začetku članka, navaja zanimive besedne zveze – obrzdati preplašeno žival, obrzdati čustva, obrzdati strasti. Na podlagi poglobljenega razmisleka o celotnem dogajanju lahko z dokajšnjo stopnjo verjetnosti zaključimo, da so udeležence postroja motivirali prav strah, čustva in strasti. Organizatorje postroja je verjetno vodilo še kaj drugega. Vsekakor gre za tako resne stvari, da se moramo čustvom in strastem na daleč izogniti vsi, ki na takšen ali drugačen način prispevamo k razjasnjevanju okoliščin in ozadij postroja neregularne paravojaške formacije.
Potreba po samoobrambnem organiziranju zelo verjetno korenini v tem, da nam v državi in družbi ni uspelo ustvariti takšnih razmer, v katerih bi se državljani počutili dovolj varne. Za to lahko obstajajo štirje razlogi. Prvič, nismo dovolj uspešno upravljali z občutkom ogroženosti pri državljanih oziroma smo dopustili, da je vsaj pri delu državljanov močno presegel dejansko ogroženost. Drugič, prišlo je do podobnega neskladja v dojemanju ogroženosti, vendar je v tem primeru država močno podcenila dejansko ogroženost v primerjavi z zaznavanjem državljanov. Tretjič, državljani ne zaupajo ali vsaj ne zaupajo dovolj uradnim strukturam za soočanje z grožnjami. Četrtič, država ne izvaja dovolj zavzeto sodobne doktrine krepitve odpornosti družbe.
Ocenjujem, da je najpomembnejši razlog slednji, torej dolgotrajna in sistemska nezainteresiranost države, da bi v obvladovanje sodobnih varnostnih in obrambnih tveganj, izzivov in groženj v večji meri vključila širši krog zainteresiranih državljanov, v mirnodobnih razmerah izključno na temelju prostovoljnosti. Nekatere možnosti za prostovoljno vključevanje državljanov nam je sicer uspelo ohraniti, na primer prostovoljno služenje vojaškega roka, vendar njegova izvedba ni sledila sodobnim strokovnim trendom in pričakovanjem državljanov. Zato sta interes in vključenost državljanov minimalna.
Na drugi strani smo, nekaj let po prehodu na poklicno vojsko in pogodbeno plačano rezervo, ukinili vojaška teritorialna poveljstva, nikoli pa nismo vzpostavili prostovoljne neplačane vojaške rezerve, čeprav si nekateri za to vztrajno prizadevamo in to tudi argumentirano utemeljujemo. Tudi s primerjavo z gasilci: če imamo logično kombinacijo poklicnih gasilskih brigad in prostovoljnih gasilskih društev, potem je zaradi slovenskega nacionalnega karakterja in zgodovinskih izkušenj smiselno, da imamo ob poklicni vojski in plačani pogodbeni rezervi tudi prostovoljne neplačane vojaške rezerviste v teritorialnih poveljstvih in enotah SV.
Kako preprečiti podobne nelegitimne postroje? (predlogi)
Zadnje tedne mediji kar tekmujejo v tem, kdo bo ob tako imenovani ŠV obelodanil še kakšnega od na prvi in površen pogled podobnih primerov. Potem neutemeljeno enačijo ter v isti koš tlačijo tudi skladno z vsemi predpisi organizirana in registrirana društva in združenja, katerih člani orožje prenašajo in uporabljajo skladno s predpisi in na podlagi ustreznih orožnih listin.
Takšna društva in združenja so lahko nenadomestljiv prispevek k večji odpornosti družbe, vendar samo ob močni državi, utemeljeni na vladavini prava, z učinkovitimi obveščevalnimi službami, policijo in vojsko. Ker nobena polno funkcionalna država ne dopušča, da državljani sami, neodvisno od države in brez državnega nadzora, začnejo vzpostavljati raznorazne straže, garde in varde. Tudi v RS so obrambne zadeve v izključni pristojnosti države.
To pa ne pomeni, da pri pripravah državljanov na skrajne varnostno-obrambne okoliščine nista dopustni jasno zamejena samoiniciativnost in avtonomnost. Torej, meja med dopustnim in nedopustnim delovanjem mora biti jasno opredeljena z zakonodajo in preostalimi predpisi ter v primeru prekoračitev sankcionirana. Tovrstna združenja in društva bi morala biti registrirana in njihovi člani identificirani ter vsaka aktivnost z orožjem predhodno najavljena pri pristojnih državnih organih.
V bistvu bi bilo dobro, da bi se razna združenja in društva vzdržala (so)organiziranja avtonomnih in samozadostnih paravojaških formacij. Omejiti bi se morala na urjenje individualnih vojaških veščin preživetja, s čimer niti ne bi zelo odstopale od standardov skavtskih in taborniških organizacij. Na naslednji ravni bi se zainteresirani državljani lahko vključevali v od države organizirane in nadzirane regularne rezervne (pol)vojaške organizacije in formacije, predvsem na temelju neplačane prostovoljnosti.
(Z)nova teritorialna obramba – most med državo in družbo
Zgodovinske izkušnje v vseh sodobnih državah, ki so prešle z obvezniške na poklicno vojsko, kažejo, da takšna sprememba na obrambno-vojaškem področju zelo zamaje in oslabi most med državo in družbo. Zato v modro vodenih državah s poklicnimi vojskami okrepijo ali na novo vzpostavijo razne regularne rezervne (pol)vojaške organizacije in formacije, na primer nacionalne garde (ZDA) ali teritorialno obrambo (Poljska). V tem pogledu RS ni ravnala modro, saj je po prehodu na poklicno vojsko z ukinitvijo vojaških teritorialnih poveljstev (VTP) konec leta 2009 prej omenjeni most med državo in družbo v celoti podrla.
Za izvajanje dodatnih obrambno-vojaških nalog v izrednih razmerah in vojni skladno s konceptom vojaške strateške rezerve (VSR) je zato smiselno znova oblikovati VTP in teritorialno obrambo (TO), ki jih zakon o obrambi v 39. členu še vedno predvideva. Nova TO ne more in ne sme biti nadomestilo poklicne SV, lahko je samo njeno dopolnilo. Ob tradicionalnih nalogah bi nova TO izvajala tudi zaščito in varovanje kritične infrastrukture, od stalne sestave SV bi prevzela breme sodelovanja pri zaščiti in reševanju, podpirala bi izvajanje prostovoljnega praktičnega dela programa državljanske vzgoje v šolah, izvajala bi novačenje za vse oblike vojaške službe ter nosila glavno breme civilno-vojaškega sodelovanja.
Ob tradicionalnih pehotnih zmogljivostih do ravni čete/baterije bi nova TO razvijala tudi module sodobnejših vojaških zmogljivosti, bolj zanimivih za mlade, kot so informatika, komunikacije, kibernetska obramba, daljinsko vodeni izvidniški in bojni sistemi ter psihološko bojevanje. Težišče delovanja nove TO ne bi bili več slovenski gozdovi, ampak urbanizirana območja, na kar nakazuje praksa sodobnih oboroženih konfliktov. Za uspeh oblikovanja TO sta ključna (1) ponovna vzpostavitev sistema izobraževanja in usposabljanja rezervnih častnikov in podčastnikov, ki je bil zaradi pretiranega optimizma in varčevanja lahkomiselno opuščen že pred leti, ter (2) ustrezno število in hierarhija VTP.
Pri tem bi bilo smiselno slediti teritorialni organiziranosti sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki je s trinajstimi izpostavami kar najbolj približan državljanom. V miru bi bila TO sicer del SV in podrejena načelniku Generalštaba SV, vendar bi delovala kot dopolnilna struktura z lastnimi nalogami in razvojnimi cilji. Ob aktiviranju državnih načrtov zaščite in reševanja, predvsem pa v vojni, bi se celotna struktura nove TO prepodredila stalni sestavi SV. Prepričan sem, da z uveljavitvijo takšnega ali primerljivega sistema nove TO državljani RS ne bodo več čutili nobene potrebe po samoiniciativnem vzpostavljanju od države ločenih gard in vard in vaht.
Ni države brez državljanov. Država mora, skladno z družbeno pogodbo, uravnavati občutke, potrebe in ravnanje državljanov, za skupno dobro. Kar pomeni, da mora država državljanom prisluhniti. Še bolje je, če jih tudi sliši. Seveda morajo tudi državljani poslušati in slišati državo. To je potem pravi demokratični dialog. Če je drugače, izgubljata obe strani, država in civilna družba, pridobivajo pa populistični posamezniki. Zanikati občutke ogroženosti ali zatirati samoobrambne reflekse državljanov ni dobro. Nujno pa jih je treba brzdati, najbolje tako, da jih v čim večjem številu in v čim večji meri na temelju prostovoljnosti vključimo v državne varnostno-obrambne oziroma obrambno-vojaške strukture.
Dr. Igor Kotnik je strokovnjak za nacionalnovarnostno in obrambno-vojaško področje. V članku so predstavljeni njegovi osebni pogledi in stališča.
