Nekdanji direktor Slovenske tiskovne agencije (STA) Bojan Veselinović je prav tako nekdanjega direktorja vladnega urada za komuniciranje Uroša Urbanijo tožil zaradi zapisanega na družbenem omrežju twitter (danes X) in pisanja v dopisu, ki ga je v istem obdobju nanj naslovil kot direktor vladnega urada za komuniciranje. Z njima naj bi posegel v Veselinovićevo zasebnost, čast in dobro ime. Očital mu je, da je šlo za objektivno žaljive izjave, v katerih mu je očital brezčutnost in koruptivnost, vse z namenom, da bi ga diskreditiral in prisilil k odstopu s funkcije direktorja STA.
Urbanija, od katerega je Veselinović zahteval 10.000 evrov odškodnine, se je po drugi strani skliceval na svobodo govora, saj da je imel pravico izražati lastno mnenje o temah, povezanih s STA, in kritizirati njenega tedanjega direktorja, ki mu je očital tudi, da je odpustil nekdanjega odgovornega urednika STA Boruta Meška, ki je pozneje umrl za rakom.
Toda kot je sodnica ljubljanskega okrajnega sodišča Živa Sila zapisala v sodbi, je sodišče verjelo Veselinoviću, da so ga močno prizadele Urbanijeve izjave, s katerimi mu je očital odpustitev Meška, za katerega ne Veselinović ne kdo drug na STA tedaj ni vedel, da je usodno bolan. To se je potrdilo tudi v dokaznem postopku.
Najbolj ga je prizadel očitek o izrečeni odpovedi Mešku
Drugače pa se je sodišče opredelilo do drugih spornih izjav Urbanije, da se Veselinović vmešava v uredniško politiko STA, pritiska na novinarje, jih izkorišča, škoduje javnim financam, si izplačuje visoko plačo, vodi »kreativno računovodstvo« … Sodišče se ni spustilo v presojo, ali so bili očitki lažni ali resnični, temveč le, ali so bili vzrok za duševno trpljenje. Veselinović je namreč na sojenju povedal, da se je zaradi Urbanijevih izjav počutil grozno, mučila ga je nespečnost, bil je nezbran, neješč … Toda sodišče je nazadnje ocenilo, da se je tako počutil predvsem zaradi očitkov glede odpustitve Meška, ne pa tudi drugih izjav; čeprav je Veselinović na sojenju povedal, da mu je bilo tudi zaradi drugih izjav »zelo naporno«. Sodišče se je ob tej odločitvi sklicevalo tudi na Veselinovićevo pričanje, med katerim se je pri opisovanju svojega notranjega doživljanja vračal predvsem k dvema temama: očitkom o odpustitvi na smrt bolnega Meška in težavam pri zagotavljanju denarja za delovanje STA, ki mu je tedanja Janševa vlada načrtno odrekala financiranje. Takratne vladine metode je označil za »obdobje mrcvarjenja«.
Sodnica je zato presojala le dopustnost Urbanijevih izjav o Borutu Mešku. Urbanija je z njimi Veselinoviću med drugim očital, da je »brutalno odpustil na smrt bolnega«, da je Mešku »odpoved poslal na smrtno posteljo« (in celo vzpostavil primerjavo njegovega dejanja s poboji iz leta 1947), da ga je odpustil iz političnih razlogov in najbrž prispeval k poslabšanju njegovega zdravja in smrti …
Urbanija pričal, da se je le branil
Urbanija je na sojenju sam priznal, da je objave o Mešku začel pisati zato, ker se je želel braniti napadov in vsebinskih pritiskov, ki jih je bil deležen ob ustavitvi financiranja STA, hkrati pa se je branil, da ni objavil ničesar neresničnega oziroma ničesar, za kar ne bi imel zadostne podlage. Toda sodišča ni prepričal. Potem ko je sodišče oba neposredno zaslišalo, je sodnica presodila, da Veselinović v kritičnem času ni vedel za Meškovo bolezen. Po dvomesečni bolniški odsotnosti med majem in julijem 2009 mu je Meško namreč rekel, da je imel težave z bolečinami v križu, tudi ko je jeseni odhajal s STA, pa o zdravstvenih težavah ni govoril.
Veselinović je šele v sodnem postopku zaradi odpovedi delovnega razmerja maja 2010 od Meškovega odvetnika izvedel, da so Mešku diagnosticirali hudo obliko raka, pa še to šele v drugi polovici decembra 2009. Da so pri Mešku zdravniki neozdravljivo bolezen odkrili šele dober mesec po odpovedi, potrjujejo tudi navedbe v dveh novinarskih člankih izpred več kot deset let.
Denar bo nakazal Spominčici
Sodišče je nazadnje sklenilo, da Urbanija za izrečene očitke ni imel nikakršne podlage v dejstvih, da je s svojimi izjavami presegel svojo pravico do izražanja in da je zato posegel v čast in ugled Veselinovića. Primerno odškodnino pa je določilo pri 3500 evrih.
»Odločitev sodišča, ki je ocenilo, da objava žaljivih in skrajno neokusnih tvitov Urbanije o meni in žal pokojnem Borutu Mešku pomeni poseg v osebnostne pravice in razžalitev mojega dobrega imena in časti, je hommage za vse neresnične grdobije, ki sem jih bral o sebi ne le sam, ampak širša javnost. Tega si šef takratnega Ukoma enostavno ne bi smel dovoliti. Zato, da vse skupaj ne bi šlo v pozabo, pa bom odškodnino po prejetju namenil Spominčici (slovenskemu združenju za pomoč pri demenci, op. p.),« je Veselinović danes komentiral dobljeno tožbo.
