Na sredini izredni seji DZ so koalicijske poslanske skupine Gibanje Svoboda, SD in Levica podprle novi zakonu o medijih, v SDS, NSi in pri poslancih iz vrst Demokratov so mu nasprotovali. Ministrica za kulturo Asta Vrečko je v obrazložitvi ob začetku razprave poudarila, da bodo mediji po dvajsetih letih dobili sodoben zakon, ki krepi neodvisnost in varuje novinarje. Med ključnimi novostmi je izpostavila sheme državne pomoči, saj »kakovostni mediji ne morejo preživeti samo na trgu«.
Koalicija je poudarjala, da zakon udejanja pravico do obveščenosti in preprečuje prekomerne koncentracije, kot jih predvideva tudi evropski akt o svobodi medijev. Poslanka Gibanja Svoboda Sara Žibrat je dejala, da so neodvisni mediji temelj demokracije v času dezinformacij in porasta sovražnega govora, zato je ključno stabilno financiranje četrte veje oblasti. Jonas Žnidaršič (SD) je dodal, da država ne sme ostati le opazovalka, temveč mora ustvariti pogoje, v katerih novinarji lahko svobodno in odgovorno delajo. Tatjana Greif (Levica) je poudarila, da veljavni zakon ne dohaja tehnologije, družbenih omrežij in pohoda umetne inteligence; z novim zakonom bi Slovenija po njenem dobila enega najsodobnejših evropskih okvirov.
Opozicija je imela v razpravi povsem drugačen pogled. Alenka Jeraj (SDS) je opozorila na »pristransko določanje dodatnih državnih pomoči prijateljskim medijem«, kar naj bi povečalo njihovo odvisnost in poročanje, prijazno do vlade. Kritična je bila tudi do večjih pooblastil Agencije za varstvo konkurence (AVK), ki se je po njenem doslej izkazala kot slab varuh na področju medijev. Poslanci SDS so prav tako izpostavljali, da je zakon »uvod v cenzuro«, saj predvideva globe, če se v mediju spodbuja nasilje ali sovraštvo, denimo zaradi spola, rase in vere. V NSi, kjer zakon ocenjujejo kot slab v ključnih členih, je poslanka Iva Dimic izpostavila nejasna merila za delitev denarja, vprašljive sankcije in učinkovitost nadzora koncentracij, ob tem pa spomnila na paradoks, da mediji še naprej odpuščajo novinarje, medtem ko »lastniki še vedno dobivajo denar ministrstva«. Anže Logar (Demokrati) je menil, da zakon potrebujemo, a je ta po njegovi oceni nepremišljen in politično obarvan.
Koalicija je sicer v zakon vnesla dopolnilo, s katerim je ministrstvo za kulturo izrecno zavezala k zagotavljanju podpore za digitalni prehod tiskanih in digitalnih medijev; AVK pa je dobila nekajmesečni odlog začetka uporabe določb o presoji koncentracij.
Medtem je državni sekretar na ministrstvu za kulturo Marko Rusjan pojasnil časovnico: zakon bo začel veljati do konca septembra, vlada naj bi v začetku oktobra sprejela izvedbeno uredbo, sledila bo priglasitev shem državne pomoči v Bruslju. Prvi razpis bi bil decembra, rezultati januarja ali februarja, prva izplačila pa v začetku prihodnjega leta. Naknadni zakonodajni referendum – o katerem opozicija še razmišlja – bi lahko časovnico zamaknil za dva do tri mesece. V vsakem primeru bo to najobsežnejši poseg v slovenski medijski prostor po letu 2001.
Kaj prinaša novi zakon?
Jedro reforme oziroma novega medijskega zakona je večji vpogled v lastništvo in tokove javnega denarja. Prenovljeni razvid – pogosto opisan kot medijski Erar – naj bi na enem mestu javno prikazoval lastnike medijev ter podatke o državnem oglaševanju. Namen ni omejevati lastništva, temveč natančno pokazati, kdo stoji za posameznim medijem in kolikšen delež prihodkov prihaja iz javnih virov. Zagon novega razvida je predviden v začetku leta 2026.
Zakon prvič sistematično ureja tudi označevanje vsebin, ki jih ustvari ali pomembno preoblikuje umetna inteligenca, ter poudarja obvezno in jasno ločevanje oglasov od uredniških vsebin. Hkrati postavlja varovalke pred spodbujanjem nasilja in sovraštva oziroma pred sovražnim govorom, s čimer sledi evropskemu aktu o svobodi medijev (EMFA).
Pomemben obrat zadeva nadzor lastniških koncentracij. Naloga AVK bo, da se presoja izvede po pravilih konkurenčnega prava, kadar bi prevzemi lahko bistveno zmanjšali pluralnost ali uredniško avtonomijo.
Finančni del reforme predvideva državno pomoč za digitalni prehod tiskanih medijev in krepitev digitalnih medijev: sofinanciranje distribucije, digitalnih naročnin in novih zaposlitev v uredništvih. Vlada pri tem kot okvir navaja približno osem milijonov evrov na leto, kar je približno dvakrat več kot doslej, natančen znesek pa bo določen v proračunih za leti 2026 in 2027.
Nas čaka še en referendum?
Navdušenje nad novim zakonom sicer še zdaleč ni enotno. Novinarske organizacije opozarjajo, da merila za delitev sredstev niso dovolj jasna ter da zakon neposredno ne rešuje ključnih težav poklica – prekarnosti, prenizkih plač in pritiska lastnikov. Opozicijske stranke vidijo v sistemu financiranja potencialno orodje za nagrajevanje »naših« in discipliniranje »vaših« medijev; iz verskih krogov prihaja bojazen, da bi lahko bila verska mnenja lažje označena za »neprimerna« oziroma kot sovražni govor. Spomnimo še, da je v začetku leta predlog zakona pospremila tudi spletna peticija z več kot 11.000 podpisi, ki so nasprotovali vključitvi vplivnežev v medijski zakon; politično taktiziranje pri urniku obravnave v DZ pa je tik pred parlamentarnimi počitnicami sprožilo nove očitke, da se poskuša koalicija s takšnimi manevri otresti morebitnega referenduma.
