Če je kdo v zadnjih šestih desetletjih dosledno meril utrip slovenske družbe, je to Niko Toš. Njegovo ime je povezano s Slovenskim javnim mnenjem (SJM), raziskavo, ki od leta 1968 meri, kako državljani razmišljamo o politiki, vrednotah in življenju. Vendar pa za številkami stoji človek, ki sociologijo razume kot poslušanje – kot potrpežljivo beleženje družbenih glasov, tudi kadar niso v sozvočju z uradno ideologijo ali trenutnimi modami. V Toševi logiki je dobra raziskava takšna kot seizmograf: pokaže, kje se trese, kje se premika in kje vlada varljiva tišina. SJM je v tem smislu orodje, s katerim je družba začela slišati samo sebe; skozi ponovitve lahko vidimo trende in prelome, ki jih dnevni hrup sicer skrije. Prav zato Slovensko javno mnenje ostaja naš najzanesljivejši arhiv sprememb.
Rodil se je leta 1934 v Zagrebu, odraščal v Ljubljani in leta 1958 diplomiral na Pravni fakulteti. Zgodaj je spoznal, da ga bolj kot črka zakona zanima človek v družbi. V začetku šestdesetih je sodeloval pri prvi aplikativni raziskavi o medijih za Nedeljski dnevnik in se navezal na empirično delo, ki je zaznamovalo njegovo kariero. Iz te izkušnje sta zrasli načeli, ki jima je ostal zvest: metodološka strogost in spoštljiv odnos do anketirane javnosti, ki je v njegovem delu sogovornik in ne objekt.
Leta 1966 je tako ustanovil Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (CJMMK). Dve leti pozneje pa je zagnal tako imenovano Slovensko javno mnenje, ki je preraslo v najdaljši sistematični empirični projekt v Sloveniji. CJMMK je raziskavi dal dom in standarde, obenem pa oblikoval raziskovalno kulturo: primerljive vprašalnike, pedantne vzorce, transparentne podatke. Sredi sedemdesetih let je že veljalo, da Center za raziskovanje javnega mnenja postavlja mejo kakovosti, po kateri se pri nas meri empirično delo.
Slovensko javno mnenje je znamenito po vztrajnosti: iz leta v leto, generacijo za generacijo, enaka vprašanja razpirajo kontinuitete in prelome – od zaupanja v institucije do vrednot, od odnosa do religije in družine do pogledov na demokracijo, okolje in globalizacijo. V času, ko so mnogi radi govorili v imenu ljudstva, je Niko Toš pokazal, da lahko ljudstvo spregovori samo. SJM je postalo ogledalo, v katerem se je družba gledala ob velikih zgodovinskih prehodih, hkrati pa je orodje, ki politiki in javnosti vrača preverjena dejstva. Tako Slovensko javno mnenje ni le baza podatkov, temveč drža: najprej izmeri, potem razlagaj.
Slovenski podatki v svet
Tošev akademski lok je prepleten z rastjo slovenske sociologije. Na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) je oblikoval katedro za metodologijo in učil generacije, da se dobra teorija začne pri dobrem vprašanju. Leta 1986 je doktoriral na temo politične zavesti in angažiranja, leta 1989 postal dekan in fakulteto vodil v času osamosvojitve, ko se je FSPN preoblikovala v Fakulteto za družbene vede (FDV). V osemdesetih je vodil Raziskovalni inštitut FSPN, prej Center za razvoj Univerze v Ljubljani – vlogi, s katerima je utrjeval organizacijsko hrbtenico družboslovja. Tudi ob širitvi je FDV vztrajala pri Toševem temelju: najprej metoda, nato razlaga. Zaradi tega je Fakulteta za družbene vede zrasla v referenčni prostor sodobne raziskovalne prakse.
Je človek strokovnih skupnosti. Vodil je Slovensko sociološko društvo (SSD), v osemdesetih Jugoslovansko združenje za sociologijo (JZS). Po osamosvojitvi je predsedoval Svetu za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, nato kot prvi predsednik upravnega odbora Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) pomagal postavljati pravila, po katerih slovenska znanost deluje še danes. ARRS je okrepila tekmovalne razpise in preglednost ter obenem zagovarjala dolgoročne raziskovalne programe; v tem prepoznamo Tošev podpis. Za svoje delo je leta 2002 prejel srebrni častni znak svobode RS.
Prav tako je ključen njegov mednarodni horizont. V devetdesetih je Slovensko javno mnenje vključil v European values study (EVS) in World values survey (WVS); s tem sta EVS in WVS slovenske podatke vpisali v globalne mape vrednot. Sledila sta International social survey programme (ISSP) in Comparative study of electoral systems (CSES). ISSP je odpiral module o religiji, neenakosti in državljanstvu, CSES pa je primerjala volilna pravila in vedenja. Leta 2000 je sodeloval pri zasnovi European social survey (ESS), ki je postavila stroge protokole primerljivosti. ESS je Slovenijo uvrstila ob bok raziskovalnim velesilam in hkrati omogočila, da so naši podatki krožili v vrhunskih analizah. Zaradi tega je European social survey v domačem prostoru dobila status referenčne točke.
Ne graditelj številk, ampak infrastrukture
Tošev opus je obsežen: več kot dvesto znanstvenih in strokovnih objav, urednikovanj in soavtorstev več publikacij. Bil je mentor mnogim raziskovalcem. V »laboratoriju družbe«, kot je imenoval teren, je mlade učil, da se empatija in metodologija ne izključujeta: spoštuj ljudi, ki jim postavljaš vprašanja, in bodi brezkompromisen pri zapisu njihovih odgovorov. Ko jih je uvajal v SJM, je poudarjal, da Slovensko javno mnenje ni anketa za jutrišnje časopisne naslovnice, temveč časovni rez, ki ga bodo brali tudi čez dvajset let – in prav zato mora biti raziskava Slovensko javno mnenje opravljena brezhibno.
Leta 2014 je sklenil vodenje Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij ter postal zaslužni profesor Fakultete za družbene vede. Ostal je dejaven urednik in sogovornik, z očesom, občutljivim za dolgoročne premike.
Leta 2025 je postal predsednik Akademije znanosti za trajnostni razvoj Slovenije (AZTRS), platforme, ki povezuje naravoslovje, tehniko, humanistiko in družboslovje v preverljiv okvir odločanja. Ne kot simbolni zaključek, temveč kot nadaljevanje njegovega pristopa: najprej podatki, nato razlaga, saj demokracija brez poslušanja in odgovorne rabe znanja ne zdrži.
Prav zato portret Nika Toša ni portret »guruja« številk, ampak graditelja infrastrukture: podatkovnih nizov, institucij in standardov, ki omogočajo, da se o družbi pogovarjamo trezneje. Njegova pot od poslušanja do merjenja in nazaj nas opominja, da se dober odgovor začne pri dobrem vprašanju – in pri pripravljenosti slišati, tudi ko se nam odgovor ne prilega.
