Podjetja pa tudi javne ustanove so prejšnji teden dobesedno čez noč izvedeli, da jih bo še v tem letu predvidoma doletela nova obveznost. Po presenetljivi napovedi predsednika vlade o obvezni božičnici, ki je povzročila precejšnje razburjenje zlasti v gospodarskih krogih, je skušal finančni minister Klemen Boštjančič pomiriti z napovedjo, da bo pri uvedbi ključen socialni dialog, tako da bo končna rešitev dolgoročno vzdržna »in bo vsem dala občutek, da je to skupni korak naprej, ne pa neka kaprica vlade, ki obremenjuje in duši gospodarstvo«.
Toda premier Robert Golob je v ponedeljkovem odgovoru na poslansko vprašanje retoriko zaostril. »Ker so zaposleni tako v zasebnem kot javnem sektorju največje bogastvo, vam že zdaj povem, da božičnica bo – za vse – obvezna, da ne bo glede tega kakršnih koli nesporazumov.«
Predsedujoči ekonomsko-socialnemu svetu (ESS) Mitja Gorenšček, glavni izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije, se je odzval z vprašanjem, čemu torej sploh služi ESS, če lahko premier napove obvezno božičnico, in to že z letošnjim letom, brez in mimo razprave socialnih partnerjev na seji ESS. Zato je ustavil postopke za sklic seje in napovedal, da vsebina ne bo vključena na dnevni red naslednje seje ESS, če socialni partnerji ne bodo prejeli pričakovanih pojasnil predsednika vlade in ne bosta zagotovljena demokratična razprava in odločanje na ESS. Nad ignoriranjem socialnega dialoga so ogorčeni tudi v Obrtno-podjetniški zbornici (OZS), od koder so sporočili, da bo v primeru uvedbe obvezne božičnice OZS izstopila iz ESS, ne izključujejo pa niti možnosti državljanske nepokorščine.
Predvolilni ukrep brez celovitih analiz
Vladna izhodišča v zvezi z novo obveznostjo so sicer zelo skromna, spisana na vsega skupaj dveh straneh in pol. Ekonomisti so opozorili, da bi moral predlog temeljiti na natančni analizi ter celoviti predstavitvi koristi, slabosti in izračunih posledic za vse deležnike.
Ekonomist dr. Rok Spruk z ljubljanske ekonomske fakultete napoved obvezne božičnice razume kot tipični predvolilni prociklični ukrep in poskus kupovanja podpore ljudi, ki sodeč po javnem mnenju upada. Ob slabih gospodarskih obetih opozarja na makroekonomska in inflacijska tveganja. »Nenadna uvedba božičnice predstavlja na eni strani hud likvidnostni šok za nekatera podjetja, na drugi pa visok fiskalni strošek za državo. Pričakujemo lahko, da bodo podjetja tehtala, ali zmanjšati naložbe ali zaposlenost, ali pa bodo, kar je ob nenadnem povečanju plačnih bremen zelo verjetno, znižala plačno maso čez celotno leto.« Skrbi ga tudi pritisk na inflacijo, saj bomo priča fenomenu nenadne kaskadne potrošnje. Kot ocenjuje, bi lahko imeli pospešek inflacije za do 1,5 odstotne točke, tako da bi bil končni rezultat pri kupni moči dejansko zelo nizek.
»Ključno vprašanje je, ali ima Slovenija dovolj tehnološko diverzificirano in bogato gospodarstvo, da si lahko to privošči. Moj odgovor je žal ne. Ob tem, kako tehnološko nesofisticirano je naše gospodarstvo, je delež podjetij, ki že izplačujejo božičnico – in teh je približno 35 odstotkov –, pravzaprav neverjetno velik.« Spruk je prepričan, da tista podjetja, ki si to lahko privoščijo in imajo likvidnostne rezerve, božičnico izplačujejo, saj jo med drugim vidijo kot način, kako obdržati talente. »Če podjetje ne bo nagradilo svojih zaposlenih, bo stagniralo ali bodo šli zaposleni drugam.«
Po njegovi oceni bi bili glede izplačila božičnice veliko ustreznejši fleksibilni dogovori, diverzificirano po panogah, podobno kot v Nemčiji, motivacijo podjetij za izplačilo božičnice pa bi bilo smiselno povečati z razbremenitvijo pri neučinkovitem davku od dohodka pravnih oseb, ki bi jo prelili v davčno olajšavo.
Gledano celovito bi moral biti po Sprukovem prepričanju cilj vlade povišati realne plače in hkrati stabilizirati javne finance. Zato predlaga poenostavitev davčnega sistema (denimo v sistem dveh stopenj), pri čemer bi bila zaradi znižanja davkov sočasno potrebna racionalizacija pri fiskalni porabi, med drugim z zmanjšanjem tekoče porabe. »Toliko, kot je ta vlada porabila za stroške reprezentance, ni nobena vlada v zgodovini,« ponazarja.
»Če bi predsednik vlade zares želel pomagati zaposlenim, bi razbremenil stroške plač v Sloveniji in bi v začetku svojega mandata pustil že sprejeto postopno dvigovanje splošne davčne olajšave, kar bi vsem zaposlenim v državi omogočilo višjo neto plačo. Državljani bi imeli torej danes v svojih žepih precej več, kot znaša predlagana božičnica,« so pristavili v obrtno-podjetniški zbornici.
Brez resne pravne podlage
Tudi avtorji izhodišč so zapisali, da je treba pri izračunu finančnih posledic računati na »veliko verjetnost, da se bo del rednih dohodkov iz dela prenesel v 14. plačo ali zmanjšala redna rast plač na dolgi rok«.
Z vidika delovnopravne ureditve pa imajo predlagatelji še en pomislek. Smiselno bi se jim zdelo, da bi se pravica do prejemka določila ne glede na poslovno uspešnost delodajalca, »vprašanje pa je, ali je to ustrezno glede na namen izplačila, ki se bo z zakonsko določitvijo pravice zasledoval«. Ugotavljajo tudi, da bi z določitvijo zakonske pravice do takšnega prejemka najverjetneje nastala »pravna zmeda«, predvsem zaradi različnosti ureditev podobnih izplačil v okviru kolektivnega dogovarjanja. Zato zaradi dileme morebitne dvojne zavezanosti predlagajo, da se zakonska ureditev uporabi, če kolektivna pogodba ne določa drugače. Toda hkrati z vidika dohodnine predlagajo tudi, da se 14. plača upošteva v kvoto, ki zdaj velja za poslovno uspešnost (oprostitev dohodnine do višine povprečne plače). To sicer pomeni, da ukrep ne bo imel enakega učinka na vsa podjetja in zaposlene. Tista, ki božičnico izplačujejo, bi plačala manj davka oziroma bi njihovi zaposleni ob enakem strošku prejeli višje neto izplačilo, za preostala bi bila nova obremenitev.
Strokovnjakinja za delovno pravo Nina Scortegagna Kavčnik opozarja, da je bila božičnica zgodovinsko gledano vedno nagrada delavcem ob koncu leta. Izplačali so jo delodajalci, ki so imeli za to na voljo sredstva, temeljila je torej na poslovnih rezultatih. Kakšen institut bo vladna »božičnica« in kako naj bi bila opredeljena v zakonu o delovnih razmerjih, ni jasno. »Če pustimo ob strani interesni in politični vidik, se s čisto strokovnega vidika sprašujem, kot kaj bi to izplačilo sploh lahko opredelili. To bo obvezni dohodek delavca brez resne pravne podlage, okrog katerega bomo imeli več vprašanj kot odgovorov. To vnaša dodatno pravno nevarnost.«
V nasprotju s predvidljivostjo
Predlog pa odpira tudi vprašanje, kaj zakon, ki bi veljal za obvezno izplačilo že v tekočem letu, torej tako rekoč za nazaj, pomeni s pravnega vidika. Da je predlog, ki za delodajalce pomeni, da bodo morali v zadnjih dveh mesecih zbrati sredstva, ki jih niso načrtovali in ki rušijo njihove poslovne načrte, zelo neresno in nevarno, je opozoril tudi Mitja Gorenšček.
»Tega ukrepa ne želim konkretno komentirati, seveda pa vsaka zakonska ureditev, ki na eni strani nekoga obremeni v korist drugega, sproža tudi pravna vprašanja o tem, ali je določena obremenitev sorazmerna, ali je uveljavljena v časovno primernih rokih, ki omogočajo izvedbo zakonskih določb brez resnejših motenj poslovanja oziroma delovanja in podobno,« pa je ocenil pravni strokovnjak dr. Miro Cerar, sicer dekan ljubljanske pravne fakultete in nekdanji premier. Glede na nekatere javne odzive sklepa, da ni izključeno, da se bo ta zadeva znašla tudi v presoji ustavnega sodišča. »To bi potem moralo zadevo ustrezno pretehtati v luči načela pravne države ter drugih ustavnih načel in določb.«
