Slovenska zunanja politika je shizofrena. Članstvo v varnostnem svetu Združenih narodov je posrkalo veliko energije in hkrati postalo krinka za neobstoj siceršnje politike. Zunanje ministrstvo se ne ukvarja z ničimer drugim, za nespektakularne odnose s sosednjimi državami ni časa. Ministrice ne zanima, kaj se dogaja na državnih mejah: tudi Italija podaljšuje nadzor na meji in prekinja schengenski sporazum, tako rekoč vse slovenske meje so zaprte. Med prioritetami ni evropske politike, pa čeprav se je v tem mandatu zunanje ministrstvo preimenovalo v ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. In tudi se ni mogoče več skrivati za evropskimi stališči, sedemindvajseterica je glede bistvenih vprašanj razdeljena, vsak mora misliti s svojo glavo, če jo ima.
Razmere v Mladiki so kaotične, simptom tega je kadrovska politika. Nobena vlada doslej ni bila sposobna vzpostaviti kompaktnega kariernega sistema, ki bi deloval profesionalno in ne bi bil dojemljiv za vsako politično sapico. Kadrovanje na ministrstvu je arbitrarno, ambasadorski mandati se poljubno podaljšujejo, da ostajajo na razpolago za izbrance, razlage o izpolnjevanju kriterijev so kreativne, kršijo se zakoni in favorizirajo prijateljske linije. Nagrajujejo se lojalneži brez mnenja, ki so pokorni in ne štrlijo iz povprečja. Vse to pomeni relativizacijo in devalvacijo diplomatskega poklica. Prevladali so zasebni interesi pred državnimi.
Tanja Fajon, ki prisega na feministično zunanjo politiko, je obdana z moškimi in strankarskimi kadri, nikjer ni izkušenih ambasadorskih glav, ki bi blažile njene napake. Zanima jo estradnost, ne zunanjepolitična vsebina. x Sobotna priloga Dela
