Radi bi živeli v lesenih hišah, imeli leseno pohištvo, ker smo ekološki in okolju prijazni, ampak dreves pa ne bi smeli sekati. Doma bi gozd prepustili samemu sebi, hkrati pa uvažali les iz tropskih držav, kjer se zares dogajajo uničujoči goloseki. To je nevzdržno in samo kaže, kako neodgovorna družba smo. Najbolj trajnostno je, če les pridobivamo doma, kjer je upravljanje gozda sonaravno in proizvodne verige najkrajše. Les je obnovljiv vir, če ga uporabljamo v lokalnem okolju, le tako prispevamo k razogljičenju in zeleni prihodnosti.
Strah, da bomo povzročali devastacijo naših gozdov, kot se dogaja v tropskih gozdovih, je po mojem mnenju povsem neutemeljen. Črne ali neevidentirane sečnje je pri nas malo. Revirni gozdarji v gozdovih po vsej Sloveniji hitro zaznajo, če kdo čezmerno seka. Imamo gozdarsko stroko z dolgo tradicijo, morda celo še preveč zahtevno v želji po varovanju gozdov. Naša napaka pa je, da ne znamo našega dela dovolj dobro predstaviti javnosti. Včasih smo gozdarji kot sloni med porcelanom in pozabljamo, da so ljudje ponekod čustveno navezani na določena drevesa. Res pa je tudi, da na žalost živimo v času, ko strokovni argumenti ne pretehtajo čustvenih in vseh drugih prepričanj.
Gozdarstvo potrebuje novo preobleko. Ob besedi gozdar si najprej predstavljamo sekanje in žaganje z motorno žago. V resnici je precej več, je predvsem trajnostna skrb za naše gozdove. Ta poklic moramo spet narediti privlačen za mlade, kajti kmalu ne bomo imeli več dovolj ljudi za delo v tem poklicu. Tudi študentje po končani fakulteti poniknejo na druga področja. Niti na inštitutu ne dobimo več mladih raziskovalcev. x Nedeljski dnevnik
