Slovenija ponovno ne zaznava pomembnega globalnega trenda v realnem času. Medtem ko politiki in gospodarstveniki še naprej zapovedujejo, da moramo »misliti širše«, tam zunaj v svetu vse bolj razmišljajo ožje. »Nobenega razloga ni, zakaj lopatic vetrnih turbin ne bi mogli izdelovati v Pittsburghu namesto v Pekingu,« je že pred leti ameriški kongres nagovoril Joe Biden in morda nehote zvenel kot Trumpov jezni beli volivec iz prikoličarskega naselja.
Nov fokus na dobrobiti domačega gospodarstva ni kaprica, pač pa edini smiseln odgovor na spoznanje, da so Američani s svojo pogoltnostjo sami nahranili kitajskega tigra. Globalizacija, ki omogoča nezaslišane dobičke elitam in za sabo pušča »četrti svet« degradiranih postindustrijskih krajin in toksično jezo nekdanjega delavskega razreda na celotnem globalnem severu, je veliko večji napredek prinesla državam, ki so v globalizirano ekonomijo stopile podrazvite in komajda na pragu razvoja.
Medtem ko Slovenija le skromno investira v lastno samozadostnost in je Slovencem dovoljeno, da ključna domača podjetja svobodno prodajajo najboljšim snubcem, se onkraj njenih meja začenja izrisovati veliki zlom globalizacijske paradigme, za katero se je izkazalo, da ni zagotovilo svetovnega miru in na mesto katere ponovno stopa demonizirani državni protekcionizem. Kako dolgo bo Slovenija stala na zunanji strani zgodovine s svojim naivnim zaupanjem v prosti trg ter brezbrižnostjo do počasnih, a konsistentnih sprememb geopolitičnega in ekonomskega vzdušja v svetu, ni vprašanje za odsluženo politično elito, pač pa vprašanje za novo generacijo politikov in njihove volivce. Delo
