Precej staršev se je na vso moč in z vsemi silami lotilo vgradnje čim več psihopatskih lastnosti v svoje otroke, sploh tistih z bolj narcističnega spektra. Šola ni nobena protiutež, marveč veselo gara na isti ladji: boj za točke, egoizem, brezobzirno tekmovanje in tako dalje. Obenem pa oboji, starši in šolniki, čutijo, da je stanje slabo. Ko pa začnejo razpravljati, kako bi ga izboljšali, v strahu pred resničnimi problemi najdejo čudežno rešitev: digitalizacija. Naredimo še več osamljenih, atomiziranih in depresivnih ljudi! Glede digitalizacije lahko svetujem enako, kot svetujejo lastniki digitalnih korporacij a la Zuckerberg in Gates svojim otrokom – čim kasneje in čim manj. Večina populacije ni narejena za klinično psihopatologijo, marveč za skupinsko sodelovanje. Če otroci cele dneve in noči preživijo izolirani za zasloni, potem bi ravno šole morale biti središča skupnosti, pogovora, pomoči, debate, skupnega reševanja problemov in ne brezobzirnega tekmovanja.

Me prav zanima, koliko teh tem bodo profesorice in profesorji upali načeti, ko bodo govorili o Antigoni (srednješolci bodo letos na maturi pisali o Antigoni, človeku, ki se odloči, da pravnega zakona ne bo spoštoval zato, da ohrani lastno človečnost). Ali pa bodo raje zahtevali, naj se dijaki naučijo pripravljene formule? Saj bodo z njimi dovolj dobro pripravljeni za službe, kjer se je brez razmisleka in srca treba držati pravil in uspevati na račun tuje dobrote, ki res, roko na srce, s psihopatskega stališča gledano, ni drugega kot napaka v sistemu. x siol.net