Danes so prometni modeli tako sofisticirani, da ni težko izračunati, koliko bodo naše ceste obremenjene v bližnji prihodnosti. Ministrica bi morala reči, denimo, taka vlaganja v železnico bodo leta 2026 pomenila, da bo šlo nanjo dnevno, recimo, tisoč tovornjakov tovora in da jih bo toliko manj na avtocesti. Ker pa bo promet naraščal, jih bo toliko več in to bo leta 2026 na avtocestah pomenilo toliko in toliko prometa v takih in takih pogojih. Če se bo gospodarstvo normalno razvijalo, bo situacija na avtocestah lahko še slabša.

V idealnem primeru bo leta 2026 bolje, a je vprašanje, če bo res. In kaj bo v tem času? Morali bi jasno povedati, da bo zaradi zastojev toliko in toliko večji ogljični odtis, toliko in toliko več hrupa, toliko več okvar vozil, nesreč, obremenjenih lokalnih cest. To se da vse s številkami povedati. In pošteno priznati, da bo zaradi vsega tega slovenskim davkoplačevalcem nastala taka in taka škoda. In če so prepričani, bi morali povedati še, da bo naše življenje ne glede na vso škodo po ideologiji trajnostne mobilnosti po tem letu boljše. In kaj je to boljše? Kaj bo boljše od vse te škode? In ta podatek nam manjka. Pojasniti bi nam morali, zakaj bi se morali odpovedati širitvam avtocest na račun neke ideologije, ki naj bi nam prinesla neke abstraktne izboljšave. Ki jih po mojem sploh ne bo. Tukaj vidim največjo zamero stroki, da tega jasno ne pove. Da sploh ne govorim o poslovni škodi. Transparentna politika bi morala ljudem to povedati.  x Večer v nedeljo