Težave zdravstva so že tako globoke, da jih je nemogoče rešiti čez noč. A čakati eno leto oziroma do tedaj, ko bo zdravstvena reforma bojda pripravljena, je tudi preveč. Še zlasti, če se reforma pripravlja tako, da izvajalci o njej lahko odločajo bore malo. Reorganizacija nujne medicinske pomoči je že takšen primer, ko lokalno prebivalstvo želi nekaj, minister in njegovi prišepetovalci pa drugo. Kdo ima prav, je težko vedeti, saj nihče od pripravljavcev sprememb še ni obiskal na primer kamniške urgence. Tam bi iz prve roke izvedel, kakšno je stanje na terenu, in odgovoril na vprašanje, zakaj je treba ukinjati nekaj, kar v zdravstvu še dobro deluje. Raje kot to načrtovalci sprememb sedijo v svojih pisarnah in s prstom po zemljevidu določajo, kje bodo po novem sateliti nujne medicinske pomoči.

Tako tudi nekateri, ki so sicer blizu vladajoče opcije, pogrešajo nekdanjega zdravstvenega ministra Janeza Poklukarja. Bil je človek terena in je večkrat dvignil telefon ter direktorje zdravstvenih domov in druge povprašal, kakšno je kaj stanje »tam doli«. Minister Danijel Bešič Loredan pa, kot se zdi, deluje ravno nasprotno. Z ministrskega prestola v rokah obrača različne analize zdravstvenega sistema ter se izgublja v gori dokumentov in izračunov. To je sicer lahko tudi koristno, vendar to brez posebnih rezultatov počne že osem mesecev, zato bi bil čas, da stvari premakne z mrtve točke. Obljube o tem, da bomo v enem mesecu vsi prišli do specialista, da v zdravstvu ne bo več dvoživk, da bomo jasno razmejili javno in zasebno, so le črke na papirju, od katerih bolniki, ki so navsezadnje tudi volivci, nimajo prav ničesar. x Nedeljski dnevnik