Vse večje vmešavanje države v življenja ljudi, ekstremno ekspanzivne monetarne ter fiskalne politike ustvarjajo iluzijo lažne varnosti. Družbenoekonomski sistem zaradi vse večje regulacije in posega držav ni postal bolj stabilen, ampak bo pripeljal do vse večje nestanovitnosti v prihodnje. Bogastvo ne nastane z državnim intervencionizmom in redistribucijo premoženja nekoga drugega, ampak z ustvarjanjem nove dodatne vrednosti ekonomskih subjektov v gospodarstvu. Posameznik, gospodinjstvo in podjetje so temeljne celice ekonomskega razvoja družbe. Vsaj bile so. Morda se tudi celice v teh posvečenih časih bolj kot z ekonomsko vrednostjo ukvarjajo s spremembo spola.

Ne morem se znebiti občutka, da je večinski del podlag za izvajanje opisanih makro politik (globalnih in lokalnih, monetarnih in fiskalnih) enakost in občutek psevdo božjega uvida v to, kaj je pravično in kako lahko politika bolj učinkovito kot trg sam razporeja dodano vrednost med igralci v tržnem gospodarstvu (če temu sploh lahko še rečemo tako).

Upam, da na koncu ne verjamete več, da je v pravljici o Rdeči kapici volk požrl babico, saj bi vendar slehernemu poštenemu državljanu moralo biti jasno, da je babico požrla gozdna uprava državnih gozdov. Davkoplačevalci pa smo drago plačevali pasti za volkove. Dandanes smo vsi socialisti, ki sveto verjamemo v vsemogočno državo, da nas bo rešila vseh tegob. Država poskrbi za vse in vsakogar. Ne pozabite pa, da družba, ki enakost postavlja pred svobodo, na koncu ne bo imela ne enakosti ne svobode.