Ob odločitvi za krajši delovni čas sem imel pred očmi širšo sliko, ne zgolj dveh prostih ur na dan več. Najprej sem o tem začel razmišljati zato, ker je vizija našega podjetja usmerjena k ustvarjanju boljše družbe, nato so sledile še druge spodbude. Med najpomembnejše štejem to, da bodo ljudje po 40 letih dela iztrošeni za četrtino manj in bodo lahko mlajšim generacijam še vedno kot mentorji pomagali s svojimi izkušnjami, če si bodo to želeli. Ostalo jim bo torej še nekaj kakovostnih let. Ker lahko zdaj več časa posvetijo hobijem in rekreaciji, bodo v poznejših letih manj obremenjevali zdravstveni sistem. Ne nazadnje takšna odločitev pomeni večjo udeležbo moških pri starševstvu, gospodinjstvu in skrbi za šibkejše člane družine. Vodila nas je tudi misel, ali res potrebujemo toliko, kot imamo. Dve uri manj dela na koncu pomeni tudi dve uri manj elektrike, ljudje si lahko kosilo pripravijo doma, namesto da gredo jest ven ali pa kupijo predelano hrano. Takšna odločitev za širšo družbo prinese zelo veliko dobrega.
Ali je bila ta odločitev prava, še ne vem, zagotovo pa je bila prava ta, da delamo manj. Učinkov nam ni treba meriti, učinki so vidni. Zgolj primer: naši zaposleni imajo veliko kakovostnejše družinsko življenje, manj je zakonskih težav. Dokumentacijo v podjetju vodimo tako, kot da delavci delajo polni 40-urni delovni teden, v resnici pa prej končujemo delo. Moj poziv državi gre zato v smer, da tistim delodajalcem, ki smo to pripravljeni in sposobni izvesti, skozi zakonodajo to možnost omogoči.
