Kar me muči, moti in celo včasih malo sili na slabost, je ta hudičeva samozavest, ki jo slehernik v naši državi brizga okoli sebe. Gibljemo se v oblakih načelnosti, vedenja, znanja, sposobnosti, nezmotljivosti. Stavkovni val, izrazi nezadovoljstva, dajanje v nič vsega in vsakogar, norčevanje in cinizem na vsakem koraku. Forsiranje ideje o izvoljenem ljudstvu, pod bančnimi računi, šminko in izbrano garderobo pa zakriti obrazi podeželske povprečnosti srednje Evrope.
Potem pa se zagozdimo v prometu. In vsa neverjetna učinkovitost, ki jo pridigamo v zavetju ali interneta ali šankov ali pa praznovanj ob okroglih obletnicah, se sesuje v prah. Ne znamo razmejiti niti dveh avtomobilskih kolon, kako bi razmejili ali bognedaj razumeli spor o perspektivah in morebitnih smereh razvoja naše družbe. Takoj ko zagusti, malo pobrkljamo, ko pa ne uspe, sedemo nazaj v malomeščansko udobje in pokličemo policijo. Kljub vseobsegajoči načelni drži in kljub pljuvanju po vsakokratni oblasti smo le prestrašeni komedijanti, ki čakajo, da jih uniformiran deux ex machina reši iz slabo napisane igre.
Kritik poreče, da bi se to lahko zgodilo kjerkoli na svetu in da je naivno, celo škodljivo ali vsaj zlonamerno, iz trivialnega dogodka delati dušebrižne zaključke. Morebiti res. Je pa tudi res, da nikjer na svetu devet (9) kilometrov ceste ne bi obnavljali dve leti, kar odstotek možnosti za laboratorij ljudskih reakcij pomembno zmanjša.
