Stranka SD v položaju, kot je, ni zaradi zunanjih dejavnikov, ampak notranjih. Če želi preživeti in postati alternativa Svobodi (GS) – kar glede na neizkušenost in napake premierja ter odsotnost strankarske strukture GS ne bi smelo biti pretežko –, potrebuje notranjo prenovo. Žal se trenutno ne zdi, da se v SD tega zavedajo. Stranka SD še vedno ima infrastrukturo, tudi lokalno, in članstvo. Oblikovali so celo inštitut, ki pa je namesto razvoju programa žal, tako je videti, služil bolj rentništvu tistih, ki jim niso našli funkcij, ali celo obvodnemu financiranju, potencialno s strani družb, ki so morda hkrati poslovale z državo. Na vrhu stranke so bili ljudje, ki stvari niso imeli v rokah, in drugi, ki so stranko razumeli kot orodje za zasebne interese.
Trije kandidati pred prihajajočim kongresom ne vzbujajo veliko upanja. Eden je relativno neznano ime in vprašanje je, ali razume vse dimenzije te vloge. Drugi se je že potegoval za to vlogo, a se v medijskih nastopih ni distanciral do spornega ravnanja v zvezi z Litijsko in je vpletene celo branil. Tretji se za funkcijo poteguje zaradi političnega preživetja, v kontekstu projekcij rezultatov volitev za Evropski parlament. Mogoče se novemu vodstvu igra izide v smislu tega, da rezultat na evropskih volitvah ne bo tako slab in bodo vzdržali do konca mandata vlade, mogoče pa bodo morali že pred tem na še en kongres.
Če bi Socialni demokrati želeli biti pomembna sila na dolgi rok, bi namesto tega morali v večjo prenovo. Včasih je to lažje storiti v opoziciji in v tem smislu bi morda morali skladno s programom (namesto skladno z ohranjanjem funkcij) tudi razmisliti o pogojih sodelovanja v vladi ter Goloba sem in tja opozoriti, da nastop vlade v politiki pomeni konec, ne pa začetek medenih tednov. x Večer
