Odstop predsednika uprave RTV Slovenija Zvezdana Martića je sicer še ena potrditev, da se zlasti pri upravljanju velikih javnih sistemov nima smisla zanašati na insajderje. Da z izkušnjami starega rutinerja, ki neko temeljno organizacijo združenega dela in vse njene samoupravne hakle pozna v nulo, pri kadrovanju oziroma imenovanju obveljaš za favorita, je kruta pomota. Ta navidezna primerjalna prednost resda prinaša nekatere prednosti, vendar se vse skupaj še prepogosto sprevrže v svoje nasprotje.
Problem je tudi v tem, da je RTV Slovenija direktna žrtev še zdaleč ne samo moje informacijske in razvedrilne nezainteresiranosti. Javni informacijski servis ni več družbena prioriteta. Klasični brodkasting je postal postranska stvar in je zato že po defaultu nezanimiv.
Percipirana nezanimivost televizije oziroma nezainteresiranost za televizijo ni samo odnos gledalcev in gledalk, ampak tudi tistih, ki za sámo produkcijo vsebin in za omogočanje produkcije vsebin zadolženi. Da se RTV Slovenija počasi, toda zanesljivo pogreza v irelevantnost, ni samo posledica tega, da gledalce – torej državljane, ki sta jim pravici do informiranja in informiranosti zagotovljeni z ustavo – to vedno manj zanima in še to samo fakultativno. Javni RTV servis ni več družbena prioriteta niti za vlado in zakonodajalce, niti za tiste, ki jih ti pooblastijo za svetovanje in nadzor nad izvajanjem produkcije.
RTV Slovenija ni v krizi od včeraj, niti se ne bo ta kriza končala že jutri. RTV je v začaranem krogu. In mi sami tudi. Tako da nas prav zares ne zanima preveč, kaj je na programu in kdo to institucijo vodi. x Večer v nedeljo
