Razmišljal sem, kako doseči, da bosta oba črnokalska viadukta pripovedno čista, da takoj vidimo, da je eden veliki avtocestni viadukt, druga dva pa železniška, po katerih bodo švigali vlaki z veliko hitrostjo. Pa tudi, kako rešiti problem vetra in hrupa, ki ne sme motiti bližnjih prebivalcev Gabrovice. Tako smo prišli do hudomušne rešitve: železniška proga bo v betonskem koritu v obliki črke u z imitacijami oken, da bo od zunaj videti kot hitri vlak. S tem smo v eni potezi že s samo strukturo tega korita rešili vse izzive. Črnokalski viadukt je dobil dva sinova. Oče, avtocestni viadukt, je visok 96 metrov, malčka, dva železniška viadukta, pa do 65 metrov, tako da avtocestnemu sežeta 'do pasu'.

Kako smo bili pogumni, da smo prevzeli vsa tveganja pri izvedbi tako zahtevnega projekta kot črnokalski viadukt, razmišljam zdaj z bistveno večjimi strokovnimi izkušnjami o tem, kaj vse se med gradnjo lahko zgodi. Ne jaz, ne Primorje, ne SCT nikoli prej nismo zgradili česa takega. In kakšna škoda, da smo obe podjetji pustili propasti in se je vse takrat ustvarjeno znanje izgubilo, ni bilo prenosa na naslednjo generacijo. Danes, ko gradimo te železniške viadukte, tudi z novimi domačimi gradbenimi podjetji, ki so na srečo zaživela, spet na novo tlakujemo pot razvoju panoge.

Mladi so danes drugačni, zaradi blaginje bolj pragmatični, prosti čas in minimalno vložene energije sta jim velikokrat osnovno vodilo. Ampak brez odrekanja in izgorevanja ni vrhunskosti, to je ključno. Lahko imaš talent, pamet, a nič ne pomaga, če nisi pripravljen vložiti sebe. Slovenci smo majhen narod, naš cilj mora biti inventivnost in doseganje vrhunskosti na čim več področjih. A mojemu narodu manjka samozavesti in enotnosti, takega ponosa, kot ga premorejo denimo Hrvati. x Nedeljski dnevnik