Eden ključnih izzivov je, kako privabiti ljudi v planinsko organizacijo. Po ocenah hodi v hribe 350.000 ljudi, mi pa imamo 60.000 članov. Zato si moramo postaviti vprašanje, kaj jim lahko ponudimo. Izlete, ki so sami po sebi tudi že nekakšna šola hoje v hribe, druženje, popuste v kočah, ki so za nekatere pomembni … Toda Slovenci čedalje manjkrat prespijo v kočah, saj je vse več enodnevnega, hitrega planinstva. Otroke že še zajamemo v planinskih krožkih, s čimer poskrbimo za zgodnje izobraževanje, odrasle pa je težko doseči. Še posebno se bojimo tako imenovanih facebook planincev, ki se navdušujejo nad lepimi fotografijami in še lepšimi opisi ter jim brezglavo sledijo.
Stališče planinske zveze je, da razmere, kakršne vladajo zdaj, niso več vzdržne. V tujini se reševanje plačuje v okviru posebnega zavarovanja. Če bi se to uvedlo, bi bilo najbrž veliko več odgovornosti. Temu ne nasprotujemo, se pa s tem odpira mnogo vprašanj. Planinstvo navsezadnje ni edina dejavnost, ki vsebuje tveganja. Bojazen je tudi, da ljudje ne bi poklicali na pomoč, ker bi se bali, da bo treba povrniti stroške reševanja. A kljub temu mislim, da bi z ustrezno kampanjo to lahko izvedli po zgledih iz tujine. O omejitvi dostopa na kritičnih območjih razmišljajo zlasti v okviru Triglavskega narodnega parka, kjer zdaj uvajajo mirne cone, torej zaščitena območja. Skoznje naše poti že v osnovi ne vodijo. Za zdaj se trudimo, da bi promovirali območja, ki so manj obiskana, a tudi zelo lepa, da bi razpršili obisk. Najbrž pa bo treba dostop na določena območja nekoč res omejiti. Zaradi množic že doživljanje gora ni tisto pravo. x Delo
