Včeraj so Španija, Irska in Norveška uresničile napoved in priznale državo Palestino. Slovenija se tej skupini ni pridružila, vendar – kot je izpostavila zunanja ministrica – je naša vlada že pred tem začela postopke, ki vodijo v parlament in nato v priznanje Palestine. Trinajsti junij naj bi bil skrajni rok za uresničenje obljube oziroma za ugotavljanje ali bodo izpolnjeni pogoji za takšen korak. Tolmačenje te napovedi ni preprosto, javna skrivnost je, da se med diplomati iz Mladike in premierovega kabineta krešejo iskre tudi o Palestini.
Tudi zaradi pritiska civilne družbe in javnosti ob genocidu v Gazi se je sedanja, Golobova vlada, odločila, da bo med tistimi v EU, ki bodo Palestino priznale v kratkem. Morda 13. junija. Beremo in slišimo, da ga pri tem nekoliko zavira svetovalec, ki sicer rad nastopa kot pietetni prižigalec sveč v spomin mrtvih palestinskih otrok. Od Palestine naj bi za priznanje terjali nekakšne pogoje, domala podobne tistim, ki smo jih morali mi zagotoviti za vstop v EU. Po logiki, da je Palestina Hamas. Absurdno.
In zakaj je treba Palestino priznati kot državo? Ker le z njenim priznanjem v mednarodni skupnosti, vključno z »globalnim zahodom«, v mejah pred letom 1967, bodo nastopili tudi pravni pogoji za prepoznanje statusa okupirane države. Tista, ki so zdaj le zasedena ozemlja nedorečene, neobstoječe države, nekakšne no man's land, bodo tudi formalnopravno postala okupirana ozemlja suverene in priznane države. Pogajanja za mirovni proces bodo le tako pridobila novo, konkretnejšo priložnost. Izraelsko cinično sprenevedanje pa eno priložnost manj. x Delo
