Živimo v času, ko je laž postala pomembno sredstvo v političnem boju. Če primerjam svoje novinarsko delo danes z onim pred desetimi leti, postane očitno, da se je način delovanja politike povsem spremenil. Večkrat s kakšnim starejšim kolegom ugotavljava, da je bilo to, kar doživljamo v studiu zdaj, nekdaj skoraj nepredstavljivo. Voditelj televizijske oddaje danes namreč ni več le nekdo, ki postavlja legitimna, kritična vprašanja, temveč je tarča tudi sam, pripravljen mora biti na vse.
Nič več me ne more presenetiti. Na žalost me ne bi presenetilo niti to, če bi kdo med oddajo skočil name. In vse te laži … Ko pripravljamo prispevke in postavljamo vprašanja, se seveda opiramo na verodostojne, uradne podatke, evidence, dokumente, pričevanja. A ko je sogovornik pred nami, na vsak očitek odgovori s stavkom: »To je laž!« Tako je bilo denimo tudi pri oddaji Zadeva Kangler. Temo smo pripravljali več mesecev. Dokumentacije, ki smo jo zbrali in skrbno pregledali, je bilo, če si jo dal na mizo, kakih 20 centimetrov v višino. Vseeno je Franc Kangler na vsako vprašanje odgovoril z obsodbo, da smo mi tisti, ki lažemo.
V tem primeru sem bila v težkem položaju, sogovorniku sem dolžna omogočiti pojasnilo, obenem sem se morala postaviti v bran naši integriteti, torej novinarjem Tarče, in tudi sebi, saj sem vedno del raziskovalnega procesa. Zato torej letijo očitki, da gostom skačem v besedo. A to žal le zato, ker ne govorijo po resnici in jih pač moram popraviti, ne morem dopuščati zavajanja in dovoliti, da gredo laži kar tako mimo. x Ona
