To je velikokrat napačen vtis, saj zdravniki ne delajo v neki praznini in na njihova dejanja vplivajo mnogoteri dejavniki. Dejanja, ki zahtevajo sankcijo, so seveda naklepna dejanja, ko nameravaš nekoga poškodovati, in lahkomiselne kršitve, ki jim pravna stroka pravi huda malomarnost. To pomeni, da z nekim ravnanjem sicer želi škodovati, a je tveganja za to veliko. To je enako, kot če telefoniramo med vožnjo – seveda se ne želimo zaleteti, a ker se ubadamo s telefonom, je možnost za to precej večja. To je lahkomiselnost – zato jo je treba na področjih, kjer ima lahko hude posledice, resno sankcionirati.
In zato so predpisane kazni za tiste, ki se jim dokaže, da so povzročili prometno nesrečo, ker so med vožnjo uporabljali mobilnik; to je primer jasno določenega režima in sankcij, ki vsaj do neke mere omejujejo lahkomiselno vedenje. V nasprotju z zdravstvom imamo zakon o varnosti v prometu. Zakona o kakovosti in varnosti v zdravstvu pa še ni, čeprav so bili osnutki napisani že leta 2005 in ponovno čez desetletje, pa nič od tega. Nemara bi tudi to lahko imenovali lahkomiselno obnašanje. Niti nimamo razčlenjeno, kaj je to pravična kultura, imamo raje kulturo strahu, ki se je s primerom prepričljivega dogodka v Celju še podkrepila.
Žal se nismo naučili čisto nič, podobnih napak je bilo in jih je še vedno veliko, a ne pridejo v javnost; v povprečju v slovenskih bolnišnicah zaradi tovrstnih dogodkov na dan umreta po dva bolnika. x Mladina
