Popolnoma racionalno se nam postavlja vprašanje: če so dobički bank res tako ekstremni in neupravičeni, zakaj kot problem niso bili naslovljeni kdaj prej pred avgustovsko vodno ujmo? Zakaj je moralo »odplakniti pol Slovenije«, da smo se sploh začeli resno pogovarjati o dobičkih bank in nesorazmerju med obrestnimi merami, ki jih določajo?

Če so takšni dobički bank problem sami po sebi, bi njihova obdavčitev lahko bila rešitev ne samo poplavnih, ampak tudi marsikaterih drugih družbenih finančnih potreb. Ne manjka namreč področij, ki so premalo financirana in bi jim prišla prav vsaka dodatna finančna injekcija. Denarja primanjkuje tako v zdravstvu kot v izobraževanju, v pokojninski blagajni, pri socialnih transferjih, infrastrukturi, ne nazadnje, če sem lahko še posebej predrzen, tudi v kulturi. Če je dobiček z vladne perspektive ocenjen kot neupravičeno visok, zakaj bi se njegova redistribucija z obdavčitvijo ustavila zgolj pri eni izredni družbeni potrebi? Se bojim, da nam bo, finančnim in političnim laikom, kakršni smo, obrazložitev začasnosti in omejenosti tega vladnega ukrepa enako težko ali pa sploh nerazumljiva, kot nam je bil že ves čas tudi (ne)obrazložitev nesorazmerja med obrestnimi merami za kredite in denarne depozite, ki bojda generirajo bančne dobičke.

Čisto za zaključek se mi utrne še en bančno-finančen laičen, morda celo heretičen pomislek: če so bančne kašče do vrha napolnjene z donosi, ki se ustvarjajo predvsem z vse višjimi posojilnimi obrestnimi merami, ki jih plačujejo državljani kot kreditojemalci, in ohranitvijo nizkih obrestnih mer, s katerimi so prikrajšani državljani kot varčevalci – kdo bo v tej zgodbi v resnici obdavčen, banke ali državljani? x Delo