Res je, da potrebujemo malo predaha. Tega si vsi želimo. A če bi sodili po komunikaciji nove vlade glede koronavirusa, ki je težišče domala povsem prestavila na NIJZ, potem bi skorajda sklepali, kot da virus nima več teže. Čeprav je pohvalno, da je slog komunikacije prijaznejši, manj alarmanten, bi iz dosedanjih predstavitev lahko sklepali, kot da si z vsem ne gre posebej beliti glave in da bomo že kako. Tudi stavek, ki je med drugim zapisan med priporočili NIJZ, da je »uporaba maske znak skrbi zase in za skupnost«, deluje bolj kot dobronamerno šepetanje kot glasen napotek pomembne institucije. Redko ga zasledimo še kje drugje kot v vrstici spletnega dokumenta. Ali pa dejstvo, da je posebna skupina za prihajajoče šolsko leto pripravila nekaj predlogov, ampak, kot bi lahko sklepali, stvar ni posebno problematična. O nošenju zaščitnih mask, kot so poročali mediji, sploh niso razpravljali, zato ta trenutek ni usmeritev.
Zdi se, da smo v tem pogledu padli v drugo skrajnost – če se je prej pretirano strašilo in infantiliziralo, je zdaj tako zelo prijazno, da so priporočila slišati kot kakšen blagohoten nasvet. Toda ni naključje, da glede suše, padavin in vetra strokovnjaki raje kot prijazen nasvet uporabljajo semafor. Zato morda ne bi bilo nič narobe, če bi tudi pri covidu-19 premaknili v prestavo višje, kajti če bi semafor prižgali ta trenutek, se na njem ne bi kazala zelena luč, temveč najmanj oranžna kot svarilo, da ji lahko kmalu sledi še kakšen bolj zoprn barvni odtenek.
