V Sloveniji je težko delati, ker investitorji nimajo poslovne etike. So pravi kapitalisti. V Sloveniji sem imel le dva ali tri investitorje, s katerimi je bilo spodobno delati. Mnogi pa verjamejo, da so – če so sposobni v svojem poslu – sposobni na vseh področjih. V Sloveniji je po socialistični demokraciji na vrhove prišla generacija turbokapitalistov. Samo denar je tisti, ki nekaj šteje – lepo oblečeni so, imajo lepo punco ali dve, lepa stanovanja, vozijo se v bentleyjih, a so ubogi ljudje. V Sloveniji rad delam, a je pri ljudeh težko najti razumevanje. Ni veliko lepih ljudi, s katerimi se da diskurzivno pogovarjati. Človeška tragika pa je, da imamo samo eno življenje, in porabiti ga moramo z ljudmi, ki so živi in temperamentni; z ljudmi, s katerimi je mogoče cediti pomaranče in limone in ustvariti nekaj dobrega. V Franciji, Nemčiji in na Dunaju imam tak krog posameznikov. Brez takih ljudi namreč ne morem delati – sam ne morem napraviti nič.

Ti ljudje nimajo širine, ampak samo kapital. Z mano pa, jasno, delajo ljudje, ki imajo kapital. Kdo drug bo vendar zidal nebotičnike? Ne univerzitetni profesorji, ampak tisti, ki imajo dosti, dosti denarja. In tudi s takim človekom moraš znati govoriti! Sčasoma sem se naučil, kako prepričati ljudi. A nekateri ne poslušajo absolutno ničesar! Arhitekt je zanje tisti, ki mora znati izrisati in dodati lepe barve. Manjka jim antropologije, miselnosti, ki zajema ves svet. Jaz sem zadolžen, da te napravim srečno – ti pa mi moraš to dopustiti. Verjeti mi moraš, sicer ne boš srečen. Ne pa 'vpadati' s svojim okusom, ki na žalost ni dober. No, tu in tam ti na pot vseeno pride kdo, s katerim je lepo delati – in to je tisto, kar ostane. Iz takih odnosov izcediš najboljše.