Razmere v svetu in slovenskem gospodarstvu ne nakazujejo, da bi bila rast v prihodnjih letih produktivnosti lahko pomembneje višja. Zaradi tega so sprejeti cilji, kako bomo dodano vrednost na zaposlenega v naslednjih sedmih letih povečali tudi za 50 odstotkov, popolnoma nerealni. Razen če načrtovalci ne predvidevajo, da se bomo v naslednjih letih spet spopadali z večodstotno letno inflacijo in ti cilji vsebujejo tudi rast cen – a takšen način načrtovanja najbrž ni ravno ustrezen. Zato bi si vseeno morali postaviti bolj uresničljive cilje, za katere bi bilo prav, da so ambiciozni, a morajo biti podprti s konkretnimi aktivnostmi, ki bi omogočile vsaj manjši preskok v stopnjah rasti.
Predvsem pa bi se morali posvetiti množici 330.000 zaposlenih, ki ustvarjajo zelo nizko dodano vrednost, kar potem znižuje skupni rezultat. Mogoče je to tudi vzrok, zakaj nam tako primanjkuje zaposlenih, na drugi strani pa ni rezultatov. Kar 60 odstotkov nižja ustvarjena dodana vrednost in prejemki teh zaposlenih glede na dosežke v gospodarskih družbah verjetno zahtevajo podrobnejšo analizo. In tu bi mogoče potem našli del odgovora, zakaj je slovenska produktivnost tako nizka. Mogoče bi ugotovili, da se ti ljudje pač ukvarjajo s stvarmi, pri katerih kakega posebnega zaslužka ni. Možno pa je tudi, da vseeno ne gre za tako nizke zaslužke, da tudi ti zaposleni ustvarjajo več, le da ti dohodki in zaslužki niso evidentirani.
V vsakem primeru bi bilo prav, da jih obravnavamo ločeno, da ta segment izpostavimo, sicer se kar izgubi v povprečjih. Brez posebnega spremljanja te množice zaposlenih, lahko v letnem poročilu o produktivnosti lahko samo ugotovijo, da rast produktivnosti ostaja skromna, a »da imamo potenciale, da to izboljšamo«.
