Mladi, ki odraščajo v digitalnem svetu, so nedvomno drugačni kot ti, ki so odraščali v času knjig ali filma. Gre za drugačen tip pozornosti, dojemanja in uprizarjanja samega sebe, tudi telesnih tehnik. Samo pomislite, kako so mladi spretni s svojimi palci, kako virtuozni so v obvladovanju uporabniških vmesnikov, medtem ko naša generacija s pametnimi telefoni v primerjavi z njimi ravna izjemno okorno. Drugačne okoliščine privedejo do drugačnih posameznikov, v družbi so se zgodili premiki, ki jih, priznam, kulturna vzgoja včasih težko dohaja. Mladim je vse na dlani, ves svet, vzporedni svetovi, ki jim spodbujajo domišljijo.

V majhnem formatu, kot je prenosni računalnik ali pametni telefon, lahko dostopajo do vsega, če in kolikor jim starši to dovolijo. Vendar pa, če bi bila zanimanja iz generacije v generacijo enaka, bi bilo s svetom nekaj hudo narobe. Sama sprememba v načinih funkcioniranja družbe za seboj povleče tudi potrebo po novih zanimanjih, iz katerih se rodijo sveži razmisleki, novo znanje. To je proces, ki ga želimo s kulturno vzgojo spodbujati.

Družbena omrežja niso le kratka zabavna sporočilca in slikice. Na twitterju lahko človek najde ogromno bistrih komentatorjev, vodilnih znanstvenikov, ki v poljudnih besedilih delijo svoja odkritja, kritičnih novinarjev, ki lahko aktualne dogodke razlagajo drugače kot s svojo formo omejeni klasični mediji. Družbena omrežja so izjemen način medčloveškega povezovanja brez precedensa, ki pa ima tudi svoje stranske učinke. Vprašanje je, kako te zamejiti oziroma kdo mora za te slabše aspekte prevzeti odgovornost. Digitalni svet je res spremenil tip pozornosti mladih, ki ob njem odraščajo, kar pa ni dejstvo, ki bi bilo nujno vredno objokovanja.