Nekdanji finančni minister Janez Šušteršič je za spletni portal siol.net napisal zelo dobro kolumno, v kateri je zdravorazumsko opisal vlogo politike – iskanje kompromisov, tudi za ceno dolgočasnosti. Temu dodajam še nujnost ohranitve poguma za izvedbo dogovorjenega. V času Pahorjeve vlade je verjetno bila energija za iskanje kompromisov, malce manj pa za izvedbo reform. Zato v izvršilni funkciji ni bil najbolj uspešen. Je bil pa uspešen kot predsednik republike, kjer je manj eksekutive. In po drugi strani, v kakšni drugi vladi je bilo več poguma za ukrepe in manj za iskanje kompromisov, kar prav tako ni vodilo do želenih rezultatov …

Politiko razumem v tej smeri: najprej sposobnost poslušanja, vsebinska podpora iskanju ustreznih rešitev, potem pa jeklena volja, da sprejete rešitve spraviš v življenje. Zato mora stranka oziroma koalicija, ki prevzame odgovornost za vodenje države, že na začetku jasno vedeti, kaj sploh hoče.

Novi obrazi, ki so prišli, vsi po vrsti niso imeli pojma, kaj hočejo spremeniti. Prvo leto in pol mandata, ključni reformni čas vsake vlade, so zapravili za nepomembne ali celo škodljive ukrepe, namesto za pomembne reforme, ki so nujne za razvojni preboj. Ta vsebinska izpraznjenost je posledica političnega modela, ki nam ga je uspelo vzpostaviti v Sloveniji, da se nihče več ne ukvarja z vsebino, pač pa je recept za zmago biti proti ... Vzpostavimo nov obraz. Ko ta dokazano ni uspešen, se začne krepiti podpora Slovenski demokratski stranki. In ironično, s tem se spet vzpostavijo pogoji za nov obraz. Do kdaj bo ta začarani krog še trajal? Ne znam povedati, ključ imajo volivci. A trdno verjamem, da je to napačen razvojni model za Slovenijo.  Sobotna priloga Dela