Prepričan sem, da Slovenci (po vstopu v EU) živimo bolje, bolj varno in bolj demokratično in da imamo bistveno boljše perspektive. Če pogledamo nekatere najbolj osnovne podatke o tem, kaj se je v teh dvajsetih letih dogajalo, na primer pri BDP, vidimo, da se je ta več kot podvojil, podvojile so se tudi povprečne neto mesečne plače, in sicer s 700 evrov na 1450 evrov v letu 2023. Če hkrati pogledamo še inflacijo, je v tem obdobju znašala okoli 60 odstotkov. Neto povprečne plače so se dvigovale za 3,7 odstotka na leto, medtem ko je bila letna inflacija povprečno 2,2 odstotka. To pomeni, da smo bili vseskozi deležni realne rasti neto plač in rasti BDP – oboje je naraslo za skoraj tretjino. Nedvomno lahko ugotovimo, da se je gmotni položaj prebivalcev Slovenije od vstopa v EU v povprečju izboljšal, tudi glede realne kupne moči.
Slovenija je šla skozi tranzicijo na dokaj specifičen način, svojo ekonomijo in ekonomski model smo spreminjali postopno, naš pristop je bil gradualističen. Ne glede na to, da so se v nekaterih panogah, ki so imele večinoma relativno nizko dodano vrednost, dogajale dramatične stvari, je imela Slovenija od osamosvojitve, praktično od leta 1993, pozitivno gospodarsko rast in pospešene konvergenčne procese, saj je bila povprečna stopnja gospodarske rasti do leta 2004 štiri odstotke.
Da nismo ničesar naredili narobe? Tega seveda ne pravim. Prepričan sem, da bi lahko marsikdaj vodili bolj učinkovite politike in bili tako boljši. Nedvomno bi tudi nekatere nujne reforme lahko izpeljali bolj odločno, bolj temeljito in hitreje. Če govorimo o obdobju po vstopu v EU, lahko rečemo tudi, da ekonomska politika v času kriz ni bila vedno optimalna. Delo
