Del slovenske družbe deluje na etični pogon. Del skupnosti poganja izključno pohlep. Vmesni prostor, prostor med laboratorijsko čistim egoizmom in laboratorijsko čistim altruizmom, se krči. Krči se prostor korektne, svobodne, poštene tržne tekme. Hkrati pa je ta vmesni prostor najpomembnejši za blaginjo skupnosti, blaginjo državljank in državljanov.
Prihodnost skupnosti zahteva novo državotvornost. Državotvornost na eni strani pomeni, da mora država, zamejena z vladavino prava, prevzeti vse funkcije, ki pritičejo državi. Nova državotvornost predpostavlja obstoj močnih institucij, institucij z vsemi pooblasti za izkoreninjenje ne le korupcije, marveč tudi klientelizma, nepotizma, »samoupravnega« sporazumevanja in »družbenega« dogovarjanja. Nova državotvornost predpostavlja ponovno vzpostavitev razmerij zavor in ravnovesij med vejami oblasti. Da je tožilstvo kot posebna veja oblasti zaradi ignorance zakonodajne in izvršilne veje oblasti del tistega dela države, ki naj postane vitek, ki naj hira, ki naj odmira, je v času razcveta korupcije recept za epsko polomijo. Nova državotvornost predpostavlja, da državni funkcionarji – tisti v vladi, oni v opoziciji in vsi ostali – spoštujejo državne institucije.
Delujoča, umna država, ki ne bo obsojena ne na odmiranje ne na hiranje, ki ne bo plen strankarskih nomenklatur, je edino jamstvo, da se bo prostor, v katerem se povečuje blaginjo skupnosti, širil. Sobotna priloga Dela
