Število pripadnikov slovenske manjšine na Hrvaškem se je v zadnjem obdobju izrazito zmanjšalo. Podatki iz leta 2021 kažejo, da pri južnih sosedih uradno živi 7729 Slovencev, ki se opredeljujejo za pripadnike manjšine. Deset let prej jih je bilo 10.517, leta 2001 nekaj več kot 13.000. V zgodovini je bilo Slovencev na Hrvaškem sicer mnogo več – največ ob popisu leta 1953, ko so jih raziskovalci našteli 43.010. Tedaj so Slovenci dosegli tudi največji delež v hrvaškem prebivalstvu – 1,1 odstotka. Leta 2021 jih je bilo le še za dve desetini odstotka.
Število oziroma delež Slovencev na Hrvaškem pa ne vpliva na obseg njihovih manjšinskih političnih in kulturnih pravic. Slovenci imajo tako možnost vključevanja v predstavniška telesa na lokalni in državni ravni, vključno s pravico do zastopnika v hrvaškem parlamentu – saboru. Slovensko manjšino trenutno v saboru zastopa poslanka Ermina Lekaj Prljaskaj, ki hkrati zastopa še albansko, bošnjaško, črnogorsko in makedonsko manjšino. Slovenci na Hrvaškem so sicer ena od kar dvaindvajsetih priznanih manjšin, ki imajo formalno različne pravice, zapisane v hrvaški ustavi in zakonodaji. Trenutno manjšine v saboru zastopa skupno osem poslancev, pri čemer večina predstavlja več manjšin obenem.
Izogibanje politiki
Vendar se vse bolj kaže, da Slovenci na Hrvaškem od politične participacije »bežijo«, pravi dr. Barbara Riman, znanstvena sodelavka slovenskega Inštituta za narodnostna vprašanja in pripadnica slovenske manjšine, ki živi na Reki. »Slovenci niso odkrili, da je politična participacija izjemno pomembna. Nasprotno, ko izvajam intervjuje z njimi, ponosno povedo, da so sami apolitični in da svoje politično delovanje povezujejo predvsem s kulturnim delovanjem slovenskih društev,« je Barbara Riman povedala na nedavnem predavanju na sedežu inštituta v Ljubljani.
Med drugim se je na letošnjih lokalnih in regionalnih volitvah, ki so potekale v začetku maja, izkazalo, da Slovenci niso izrabili vseh možnosti za izvolitev svetov in predstavnikov v manjšinski samoupravi. Od 35 možnih so izvolili zgolj 18 kandidatov, na 17 voliščih pa slovenski kandidati sploh niso kandidirali. Barbara Riman odkrito pravi, da so letošnji rezultati »porazni«, sploh glede na široke možnosti, ki jih imajo pripadniki manjšine. Poleg sedeža v parlamentu namreč Slovencem pripada še sodelovanje v predstavniških telesih lokalne in regionalne oblasti, delovanje v županijskih skupščinah, mestnih in občinskih svetih ter izvolitev v izvršna telesa lokalne regionalne samouprave. »Posebej pa ustavni zakon o pravicah nacionalnih manjšin določa tudi možnost izvolitve sveta in predstavnikov nacionalnih manjšin,« je dodala Barbara Riman.
Raziskovalka ugotavlja, da politična aktivnost pripadnikov manjšine upada zlasti med mladimi – med 158 člani sveta in predstavniki so zgolj trije mlajši od trideset let, je opozorila. Njena raziskava je pokazala, da je velika večina slovenskih predstavnikov v manjšinskem svetu rojenih med letoma 1931 in 1960.
Več kot Hrvati v Sloveniji
Oklevanje pri kandidaturah pa je povezano tudi z nizko udeležbo na volitvah. Slovenska manjšina je med vsemi manjšinami na Hrvaškem imela celo najnižjo udeležbo, ta je znašala zgolj 4,56 odstotka. Na volišča v mestih, kot so Reka, Pulj, Split, Umag in Zadar, je na letošnjih volitvah in na volitvah leta 2019 v povprečju prišlo zgolj po deset ali dvajset volilnih upravičencev, četudi jih v mestih živi nekaj sto. »V nekaterih krajih celo pripadniki manjšine, ki so kandidirali za predstavniška mesta, niso prišli na volišča, da bi volili sami zase,« je razočarana Barbara Riman. Letos so tako neizkoriščene ostale možnosti za predstavništvo manjšine v splitsko-dalmatinski županiji in v mestu Split, v zagrebški, siško-moslavaški in bjelovarsko-bilogorski županiji ter v mestih Karlovec, Varaždin, Osijek in Poreč.
Med razlogi za nizko raven politične participacije Barbara Riman našteva vrsto kompleksnih dejavnikov: slaba medijska pokritost in informiranost o možnostih sodelovanja, majhno število volišč, šibka finančna podpora predstavnikom in članom manjšinskega sveta (večinoma zgolj od nekaj sto do nekaj tisoč evrov na leto) ter objektivno omejene pristojnosti predstavnikov manjšin. Hrvaška namreč »na papirju« – in celo v ustavi – res vzdržuje širok nabor manjšinskih pravic, a v praksi je sistem relativno rigiden in je vanj težko posegati.
Pravice Slovencev na Hrvaškem pa vsaj na simbolni politični ravni vendarle močno presegajo pravice hrvaške manjšine v Sloveniji. Pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije, vključno s Hrvati, si namreč v naši državi že vrsto let prizadevajo doseči priznanje, ki bi bilo vsaj približno podobno priznavanju pravic italijanski in madžarski manjšini oziroma romski skupnosti. Vendar se slovenska politika uradnemu priznanju pravic ves čas izogiba.
Število pripadnikov slovenske manjšine na Hrvaškem nenehno upada. Delež manjšincev v hrvaškem prebivalstvu pa se je začasno malenkost zvišal, saj se Hrvaška sooča s splošnim demografskim upadom.
