»Vsaka slaba praksa torej še ni zloraba, ni pa zato nič manj škodljiva. Najbolj znan primer zlorabe je tako imenovani push-polling, kjer se pod pretvezo javnomnenjske raziskave izvaja neposredno nagovarjanje, torej se skuša vplivati na mnenje volivcev. Podoben primer je usmerjeno oziroma sugestibilno anketiranje, kjer se potek ankete zavestno usmerja tako, da anketirance potiska v izbiro točno določenih odgovorov, ki se nato prikazujejo kot objektivno izmerjeno javno mnenje. Oboje smo v Sloveniji v preteklosti že zaznali. Nedavni primer umestitve neobstoječe stranke (Roberta Goloba, op. p.) v anketo, ki je nato javno objavljena, ni zloraba, je pa zagotovo slaba praksa. Vprašati se moramo o namenih naročnika in izvajalca takšne raziskave. Če pri tem ne navaja metodologija izvedbe, tu je pomembna predvsem metodologija merjenja, merski instrument ali konkreten vprašalnik, je to še toliko sporneje,« pravi Zorko, ki sicer osebno nasprotuje kakršnim koli prepovedim objave javnomnenjskih raziskav. Se pa zavzema za uvedbo pravil, ki bi onemogočala uporabo slabih praks v času pred volitvami.
Z omenjenim primerom se namreč nismo srečali prvič. Podobno je bil po njegovih besedah leta 2011 »lansiran« Zoran Janković. Določen del volivcev se pač odloča konformno, in ko enkrat zaznajo kandidata, ki ga podpira dovolj velik delež sodržavljanov, se zanj odločijo tudi sami. Volivci pač raje volijo uspešnejše.
Od kod velike razlike?
Tiste, ki redno spremljajo izsledke javnomnenjskih anket o podpori političnim strankam, objavljene v različnih medijih, motijo precejšnje razlike v rezultatih, odvisno od tega, katera agencija meri. Nikola Damjanić, ustanovitelj in dolgoletni direktor Ninamedie, agencije za tržne raziskave in javno mnenje (njihove javnomnenjske ankete objavlja tudi naša časopisna hiša Dnevnik, op. p.), vidi več razlogov za to: »Najprej je to odvisno od realizacije zastavljenega vzorca. Razlike nastajajo tudi glede na čas izvajanja raziskave. Javno mnenje je spremenljivo, saj je vsak dan izpostavljeno najrazličnejšim spoznanjem, informacijam in dezinformacijam. To je posebno značilno za volilno kampanjo, v kateri se lahko stranka močno okrepi ali pa izniči že doseženi rating. Tako so recimo leta 2011 javnomnenjske raziskave, naše in drugih agencij, vse do dva dneva pred volitvami kazale velikansko prednost SDS Janeza Janše pred Pozitivno Slovenijo Zorana Jankovića. Zaradi spornih nepremičninskih poslov Janeza Janše in nepripravljenosti, da javnosti posreduje dokumente, s katerimi bi dokazoval neoporečnost svojega početja, je SDS dva dneva pred volitvami strmoglavila za deset odstotnih točk, kar je edina zaznala Ninamedia in napovedala zmago Pozitivne Slovenije.«
Janja Božič Marolt, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana, pa ocenjuje, da so poleg politične opredeljenosti in virov financiranja razlike v rezultatih strank tudi povsem objektivne narave, ki so lahko pristranske: vprašalnik, metoda, čas zbiranja, analize in način objavljanja podatkov.
V nedavni primerjavi rezultatov, izmerjenih konec leta 2021, je Andraž Zorko opozoril na razlike med tremi izvajalci: »Parsifal ima rezultate nagnjene bolj v desno, Ninamedia bolj v levo, Mediana je nekje vmes. Ena od možnih tez je, da je zaradi percepcije enih in drugih – govorim o Parsifalu in Ninamedii – odziv boljši oziroma slabši med bolj desno oziroma bolj levo usmerjenimi anketiranci. Najboljši pokazatelj stanja je tako imenovani poll-of-polls, zbir vseh objavljenih anket. V naši družbi smo zadnjo meritev na precej večjem vzorcu (n = 3546) izvedli konec decembra in v začetku januarja, rezultat je bil še najbolj podoben rezultatom Mediane, čeprav ne povsem, pa vendar.«
Zagotovo nismo vsi enako navdušeni nad sodelovanjem v kakšni javnomnenjski raziskavi, kar različne težave povzroča tudi raziskovalcem javnega mnenja. »Pri telefonskih anketah je velika težava čedalje večja nedosegljivost anketirancev. Pri poštnem anketiranju, do neke mere tudi pri spletnem, smo odvisni od odzivnosti potencialnih anketirancev, kar lahko močno vpliva na natančnost dobljenih podatkov. V praksi so določeni deli populacije bolj odzivni kot drugi, kar lahko pripelje do popačenih rezultatov. Pri osebnem anketiranju (face-to-face) pa je ob razmeroma skromni pripravljenosti potencialnih anketirancev za sodelovanje problem visokih stroškov pri terenski izvedbi raziskave,« pove Damjanić.
Janja Božič Marolt ugotavlja, da je na splošno viden trend upadanja interesa za sodelovanje, ki se je sicer v zadnjih letih upočasnil: »Vsekakor se moramo truditi, da z dostojnim, spoštljivim in prijaznim nagovorom, ne glede na metodo, pridobimo naključno povabljene posameznike k sodelovanju. Pri tem spoštujemo etični kodeks, ki ga predpisuje Esomar, svetovno združenje raziskovalcev, katerega predstavnica za Slovenijo sem.«
Kot poudarja Andraž Zorko, je telefonsko anketiranje, ki ima veliko omejitev, med vsemi metodami z vidika veljavnosti najslabša metoda, a je bila v preteklosti zaradi najugodnejšega razmerja med stroškom in učinkom najpogostejša. To se je spremenilo z razširitvijo uporabe spleta. Čeprav ima tudi spletno anketiranje svoje omejitve, je teh manj, prednosti pa toliko več, da je tak način v zadnjih letih prevladal nad telefonskim anketiranjem. Idealne metode ni, vedno gre za iskanje kompromisov, zato je toliko pomembneje, kdo je izvajalec in kakšna sta njegovo strokovno ozadje in integriteta.
Kljub nekaterim težavam se tisti, ki merijo javno mnenje, lahko pohvalijo s svojimi volilnimi napovedmi.
»V več kot tridesetih letih, kolikor se Ninamedia ukvarja s to dejavnostjo, smo imeli tako zelo natančne napovedi volilnih izidov kot tudi takšne, ki so odstopale od izida volitev, vendar analize kažejo, da smo imeli najmanj odstopanj. Praviloma najbolj natančno napovedujemo izide volitev za predsednika republike, manj uspešno pa volitve za evropski parlament, kar je v veliki meri povezano z napovedano in stvarno volilno udeležbo. Ker je udeležba na volitvah družbeno zaželeno dejanje, se nam dogaja, da precej anketirancev na vprašanje, ali se bodo udeležili volitev, odgovori pritrdilno. Tako dobimo denimo podatek o nameravani 60-odstotni volilni udeležbi, dejanska pa zna biti za polovico nižja. To seveda lahko močno vpliva na volilno napoved,« razloži Damjanić.
Pogosto je zlasti v zadnjem času mogoče slišati dilemo, ali javnomnenjske ankete merijo ali ustvarjajo javno mnenje. Ali bi bilo torej z anketami javnega mnenja v Sloveniji mogoče celo zmagati na volitvah?
»Nikakor,« odgovarja Janja Božič Marolt in nadaljuje: »Za zmago na volitvah so potrebni stranka, njeni volivci in volivke, obetaven program, ki ga je možno udejanjiti, in prepričljivo vodstvo, ki vliva zaupanje. Javnomnenjske ankete so le ogledalo delovanja strank in njihovega pojavljanja v medijih. Javnomnenjsko ogledalo lahko zazna tudi praznino.«
Nikola Damjanić pa pravi, da s tem po navadi strašijo tisti, ki jim ankete slabo kažejo: »Če bi denimo stranki, ki ima realen rating 1,5 odstotka, lažno prikazali, da ima recimo 20-odstotno podporo, dvomim, da bi še tisočinko volivcev s tem pretentali, da glasujejo za to stranko.«
V sosednji Avstriji je afera, povezana z javnomnenjskimi anketami, nedavno odnesla njihovega kanclerja Sebastiana Kurza. Janja Božič Marolt meni, da je zloraba javnega mnenja lahko tudi posredno financiranje javnomnenjskih raziskav prek državnih ali stranki naklonjenih podjetij. »Pri nas so v Tarči na RTV Slovenija 27. januarja letos nazorno prikazali povezanost in lastniško prepletenost določenih raziskovalnih agencij v Sloveniji. Iz tega ozaveščen državljan kaj lahko sklepa, kdo je čigav in zakaj politično opredeljene agencije objavljajo podatke, drugačne od Medianinih. Če za Nikolo Teslo pravijo, da je bil aseksualen, sem jaz apolitična…«
Zgrešene napovedi
V zadnjem desetletju smo bili priče več zgrešenim napovedim kot pred tem, za kar je več vzrokov, omeni Zorko. »Prvi je prej omenjeno taktično glasovanje, kjer prav zadnje napovedi vplivajo na odločanje določenega dela volivcev in s tem tudi na izid – v takšnem primeru je napoved tista, ki šele povzroči 'zgrešenost'. V razmerah, ko je veliko več odločanja v zadnjih dneh pred volitvami, v Sloveniji se recimo več kot polovica odloči v zadnjem mesecu, približno petina pa v zadnjem tednu, je napovedovanje seveda težje, vsaj do zadnje napovedi tik pred volitvami. Na zgrešenost vplivajo tudi premiki v volilnem telesu, tak je primer Trumpa leta 2016, takrat so na volišča prišli volivci, ki so jih ankete s tradicionalnimi pristopi enostavno spregledale. Med možnimi vplivi na zgrešenost so tudi telefonske ankete, kjer zaradi prisotnosti posrednika, torej anketarja, lahko pride do konformnih oblik odgovarjanja (denimo družbeno zaželeno odgovarjanje ali spirala molka), ki dajejo napačno sliko. Tudi zato bom še enkrat poudaril izjemen pomen strokovne usposobljenosti izvajalcev, transparentnosti njihovega lastništva in metodologije izvedbe ter odgovornosti medijev pri objavi rezultatov,« sklene Zorko.
