Financiranje nakupa ali najema tovorne ladje bi po njunem predlogu lahko vključili v načrtovane povečane obrambne izdatke, tako da bi ladja služila za dvojno rabo, civilno in vojaško. »V mirnem času bi ladja delovala na trgu in obenem omogočala opravljanje obvezne prakse in usposabljanja za študente, s čimer bi zagotavljali ohranitev pomorskega kadra. Če bi bilo treba, pa bi ladja lahko služila za področje obrambe,« je dejal Peter Vidmar. »Ladja bi omogočala izvajanje suverenosti države v času vojne in kriz. Tako država ni odvisna od drugih, ko je treba pripeljati nujne tovore. Tudi ameriška vojska ima najetih vrsto komercialnih ladij prav za takšne namene,« dodaja Jadran Klinec.
Brez ladjarja, kot je bila Splošna plovba, bo zamrlo znanje in pomembna veja pomorstva, opozarja. Uprava za pomorstvo se namreč že pripravlja na nižanje standardov pri zaposlovanju strokovnega kadra. »Po sedaj veljavni zakonodaji je pogoj za zaposlitev naših pristaniških nadzornikov, da so častniki krova ali častniki stroja. Ta pogoj bomo v prihodnje prisiljeni umakniti iz pomorskega zakonika, ker kadra s pomorskimi izkušnjami primanjkuje in ga ne bo več. Zadovoljiti se bomo morali s tečajniki in to se bo gotovo poznalo pri kakovosti in strokovnem znanju. A druge izbire nimamo,« pravi Klinec.
Vidmar in Klinec se zavedata, da bo njun predlog o slovenski državni ladji najbrž končal v kakšnem predalu. Ne nazadnje državni odločevalci že vrsto let nimajo posluha niti za predlagane davčne olajšave in prilagoditve delovnopravne zakonodaje za naše pomorščake po zgledu drugih evropskih držav.
Prav tako je državni zbor večkrat zavrnil tudi predlog zakona o davku na tonažo za ladjarje, kot ga poznajo pomorsko usmerjene evropske države in ga omogoča evropska komisija. To so osnovni pogoji, da je država sploh lahko konkurenčno poslovno okolje za poslovanje ladjarjev. Slovenija pa je daleč od tega, zato bi se je vsak ladjar izognil v velikem loku.
Tudi nemški večinski lastnik Splošne plovbe, velika ladjarska družba Döhle, se je zdaj odločil za likvidacijo podjetja v Sloveniji. To je lahko naredil brez težav, saj mu je država Splošno plovbo prodala, ne da bi ohranila vsaj kontrolni delež, ki bi ji omogočal imeti besedo pri odločanju in ohranitev sedeža podjetja v Sloveniji. Tudi ob prodaji celotnega državnega deleža ladjarja so odločevalci preslišali opozorila stroke in tudi vodstva Splošne plovbe, naj tega ne naredijo.
Težko je verjeti, da bi pomorsko neusmerjena politika dosegla strinjanje, da država potrebuje ladjarstvo ali ladjo, ter vložila potrebni kapital in postala ladjar. Predvsem pa v Sloveniji ladjarstvo, upravljanje ladij in poslovanje na negotovem in nepredvidljivem svetovnem pomorskem trgu pozna le še peščica ljudi. »Samo še v Splošni plovbi smo imeli tak kader in njihovo znanje bi morali izkoristiti, preden bo prepozno,« je za Radio Slovenija ocenil tudi Jadran Klinec.
