»Nevzdržno je, da investitorji, državni, občinski ali zasebni, pri nas na okoljevarstvena in gradbena dovoljenja čakajo tudi šest, sedem ali več let. Ker projekti stojijo, se povzroča ogromna gospodarska škoda. Neki gospodarski subjekt že osem let čaka na sklep o izvedeni presoji vplivov na okolje zgolj za gradnjo skladišča. To ni normalno,« poudarja Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije. »Vrtimo se v nekem začaranem krogu, ki ga pred 25 leti nismo poznali. Nekateri se radi izgovarjajo na uvedbo evropskih direktiv, toda Slovenija ima s svojo nacionalno zakonodajo zelo velik manevrski prostor, kot ga imajo tudi druge države, ki so ravno tako članice Evropske unije in ki so ta manevrski prostor v nasprotju z nami tudi izkoristile.«
Zaradi nedorečene zakonodaje se dogaja tudi, da padajo celo že pridobljena gradbena dovoljenja. Eden zadnjih odmevnejših primerov je razveljavitev gradbenega dovoljenja za prvi odsek hitre ceste na južnem delu tretje razvoje osi, saj je bila v postopku uporabljena neustavna uredba o hrupu. Prav tretja razvojna os je tudi sicer eden najbolj nazornih primerov postopkovne neučinkovitosti. Umeščanje v prostor se je, kot je spomnil Ficko, začelo že davnega leta 2004. »Študija variant je bila končana dve leti pozneje z izbiro najugodnejše variante, potem pa so se zaradi različnih interesov, tudi političnih, začela preigravanja, v določenem časovnem obdobju je imela tretja razvojna os celo politični embargo.«
