Ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca je interpelacija v prvi vrsti doletela zaradi zamud in zapletov pri uvajanju dolgotrajne oskrbe, za katero že plačujemo novi prispevek. V opoziciji pa so pristavili še stanovanjsko področje in spomnili na neuresničene obljube o začetku gradnje pet tisoč novih stanovanj do konca mandata.
Minister: Razlika med prej in zdaj je očitna
»V tem mandatu smo že do tega trenutka zagotovili 251 milijonov evrov za gradnjo javnih najemnih stanovanj, v prihodnjih desetih letih bo ta znesek ena milijarda. To je zagotovljeno z zakonom. Zadnja Janševa vlada, v kateri je bila tudi Nova Slovenija, je za ta namen namenila 1,5 milijona evrov. Mislim, da vsi razumejo razliko glede pomembnosti določene politike, če zanjo nameniš 1,5 milijona evrov ali 251 milijonov oziroma milijardo v desetih letih,« je v svoj zagovor povedal minister.
Kako upravičene so torej kritike po oceni strokovne javnosti in nevladnih organizacij, ki predstavljajo najranljivejše na stanovanjskem trgu?
Premiki so, a prepočasni in neceloviti
»S stanovanjskim delom ima ministrova ekipa po svoje srečo, saj je bilo doslej na tem področju narejenega tako malo, da napredka ni bilo težko doseči,« nekoliko v šali pravi Boštjan Udovič, direktor Zbornice za poslovanje z nepremičninami pri GZS. Udovič delo ministra z ekipo na splošno ocenjuje pozitivno. Pohvalo si po njegovem zasluži zaradi pripravljenosti za sodelovanje in posvetovanje – oblikoval je tudi stanovanjski svet kot posvetovalno telo ministra, katerega član je tudi Udovič – kljub temu pa stvari potekajo prepočasi in z nekaterimi napakami. Tak primer je tudi najbolj izpostavljen projekt paketa stanovanjske zakonodaje. Med ključnimi ukrepi sta sistemsko financiranje javne stanovanjske gradnje s po sto milijoni evrov letno v naslednjih desetih letih in reforma neprofitnih najemnin, ki se nekoliko zvišujejo. Udovič pozdravlja ukrepe za podporo sistemu javnih stanovanj, ki pa bo moral premišljeno odgovoriti na potrebe – cilje bo začrtal novi stanovanjski program, ki je šele v pripravi. Kritičen pa je do odrivanja zasebne iniciative, »saj bi skupaj z zasebnimi sredstvi lahko naredili bistveno več v krajšem času«.
Ker lahko okrepljena gradnja rezultate prinese v približno desetih letih, bi bilo treba več pozornosti nameniti ukrepom za zasebni trg, ki lahko hitreje pripeljejo do učinkov. Ti pa niso le v rokah Maljevca, temveč vsaj še finančnega ministra in ministra za prostor. Udovič izpostavlja predvsem ukrepe za aktiviranje praznih stanovanj. »Vzroki za to so znani – visoki davki od oddajanja, ki jih je ta vlada še povišala, in slab pravni položaj najemodajalcev oziroma prepočasni pravni postopki. Če bi se teh dveh stvari resno lotili, bi v dveh do treh letih že lahko videli rezultate,« je prepričan. Vlada je ta opozorila slišala šele ob koncu mandata.
Za tiste (mlade) državljane, ki ne morejo računati na javno stanovanje oziroma bi raje investirali sami, pa bi veliko naredili že z učinkovito zemljiško politiko in poenostavitvijo postopkov za pridobitev dovoljenj.
Javna najemna služba kot neizkoriščena priložnost
Neizkoriščena priložnost je javna najemna služba, ki je še vedno niso preoblikovali tako, da bi bila učinkovita. Lastnikom bi bilo treba omogočiti, da stanovanja preko javne najemne službe oddajo po ceni, ki je nižja od tržne (ker se jim v zameno ni treba ukvarjati z oddajanjem in prevzemati s tem povezanih tveganj), a višjo od neprofitne, saj takšno oddajanje zanje zdaj ni zanimivo. »Če bi s takšnimi stanovanji, recimo v Ljubljani, rešili tisoč najemnikov, ki si lahko privoščijo nekoliko višjo najemnino od neprofitne, bi naredili ogromno, saj bi s tem zmanjšali pritisk na premajhen in slabo delujoč zasebni trg,« še predlaga Udovič.
Nevladniki: Minister ni izpolnil obljub
»Najhuje je tistim, ki najemajo stanovanja na zasebnem trgu, kjer vladata popolna neurejenost in divji zahod,« pa opozarjajo v nevladni iniciativi Stanovanjski blok, kjer so se zavzemali za razširitev kroga upravičencev do javnih stanovanj, a njihov amandma ni bil podprt. »Odgovorne pozivamo, naj uredijo najemna razmerja in uvedejo mehanizme za zajezitev nevzdržne rasti najemnin.« Skrbi jih tudi, da bo novi zakon prinesel višje najemnine tudi v neprofitnem sektorju.
Glede napovedane javne najemne gradnje pa ocenjujejo, da temelji na arbitrarnih ocenah in ne na realnih podlagah, obljubljena sredstva pa niso del celovite sistemske rešitve, ki jo je vlada napovedovala. Še posebej problematična se jim zdi vloga DSU, ki da nakazuje vstop države na špekulativni nepremičninski trg.
»Ker minister ni izpolnil niti ene ključne predvolilne obljube in stanovanjsko politiko usmerja v večjo negotovost, nas zanima, kaj bo povedal v svoj zagovor – tokrat, upamo, brez sprenevedanja. Stanovanjska kriza je tako huda, da so potrebni hitri, učinkoviti in odločni ukrepi.«
