»Sama je iskala pozornost s takimi oblačili. Bil sem pod stresom, če ne bi izzvala, se to ne bi zgodilo. Če je objavljala razgaljene fotografije, je že hotela. To je za njegovo dobro, da se bo naučil discipline. Če bi bil priden in bi me poslušal, mi tega ne bi bilo treba storiti …« To so stavki, ki jih pogosto slišimo – stavki, ki se skrivajo v vsakdanjih pogovorih, opravičilih in tišini, ki nastane po nevihti. To so izgovori, ki poskušajo nasilje spremeniti v nekaj razumljivega, opravičljivega, celo normalnega. Na razstavi Muzej izgovorov, ki vabi na Novi trg, jih prikazujejo kot ogledalo družbe in kot besede, ki razkrivajo, kako hitro se lahko nasilje zabriše pod plazom izgovorov.
Globoko zakoreninjeni vzorci razmišljanja
Kot sta na odprtju pojasnili Manca Raušl iz društva Ključ in Tanja Rudolf Čenčič iz agencije Iz principa, izhaja osnovna ideja muzeja iz spoznanja, da družba pogosto išče opravičila za nasilje – bodisi v ravnanju žrtve, okoliščinah ali zunanjih dejavnikih, kot so alkohol, stres ali revščina. »S tem se odgovornost za nasilje pogosto prelaga drugam, medtem ko bi jo moral vedno nositi tisti, ki nasilje povzroča,« je poudarila Raušlova. Muzej zato obiskovalce sooča z enaindvajsetimi izgovori, ki jih povzročitelji nasilja pogosto uporabijo, in z zgodbami iz resničnega življenja, ki razkrivajo, kako globoko zakoreninjeni so ti vzorci razmišljanja.
»Za nasilje ni izgovorov – to je naše glavno sporočilo,« je dodala Rudolf-Čenčičeva. Koncept muzeja temelji na kontradiktornosti: naslov govori o izgovorih, razstava pa jih postopoma razkriva, razgrajuje in postavlja v kontekst, kjer postane jasno, da opravičila za nasilje ni. Muzej obiskovalce spodbuja k razmisleku o tem, kako pogosto tudi sami – zavestno ali nezavedno – uporabljajo jezik, ki zmanjšuje težo nasilnih dejanj ali celo preusmerja krivdo na žrtve.
Razstava, ki bo odprta od 23. do 30. oktobra, ponuja 21 eksponatov, od katerih vsak predstavlja eno zgodbo in en izgovor. Zgodbe temeljijo na resničnih primerih nasilja in zajemajo širok spekter situacij – od intimno-partnerskega in družinskega nasilja do vrstniškega, spletnega in institucionalnega nasilja. Med eksponati so predstavljeni tudi primeri nasilja, povezanega z nestrpnostjo do različnih skupin, denimo skupnosti LGBT, oseb z invalidnostmi ali drugače verujočih. Posebej so izpostavili tudi problematiko tako imenovanega dating violence – nasilja v partnerskih odnosih med mladimi, ki še ne živijo skupaj – ter nasilja v športnem okolju, kjer pogosto prihaja do zlorabe moči in neenakosti.
Muzej kot varen prostor za pogovor in podporo
V muzeju so prikazani tudi primeri nasilja, ki so posledica zlorabe alkohola in drugih substanc, pa tudi nasilja nad živalmi, ki ga organizatorji izpostavljajo kot pogosto spregledano, a nič manj travmatično obliko zlorabe. »Gre za žrtve, ki sploh ne morejo spregovoriti o svoji stiski, zato smo menili, da jim moramo nameniti poseben prostor,« je pojasnila Rudolf-Čenčičeva. Vsak eksponat je premišljeno oblikovan tako, da obiskovalca sooči z realnostjo nasilja in mehanizmi opravičevanja. Zgodbe spremljajo kratka besedila, zvočni zapisi in vizualni elementi, ki spodbujajo razmislek o tem, kako pogosto se tudi v vsakdanjih pogovorih ponavljajo stavki, kot so: »saj ni mislil tako«, »imela je preveč izzivalno obleko« ali »bil je pod vplivom alkohola«. Namen teh prikazov ni le opozoriti na nasilje, ampak predvsem na strukture in družbene vzorce, ki ga omogočajo.
Organizatorji poudarjajo, da muzej ni zgolj razstava, temveč tudi varen prostor za pogovor in podporo. »Na obisku bodo vedno prisotni predstavniki sodelujočih organizacij, ki bodo na voljo za pogovor, nasvet ali usmeritev v primeru, da se kdo prepozna v kateri od zgodb ali želi poiskati pomoč,« je dodala Raušlova. Obiskovalci bodo prejeli tudi informativne materiale z navedbo stikov za pomoč žrtvam nasilja. »Želimo, da bi ljudje razumeli, da nasilje nikoli ni stvar žrtve – ni nekaj, kar si je ta sama povzročila ali izzvala. In da se moramo o tem pogovarjati vedno znova, brez olepševanja in brez opravičevanja,« je še poudarila Rudolf-Čenčičeva.
