Zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije, ki je pripravljen za obravnavo v parlamentu, je za večino narodnih skupnosti pomemben simbolni korak v dolgoletnem procesu. Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi (ABČHMS) so si za priznanje začeli prizadevati že pred več kot desetletjem. Deklaracija o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ je bila v državnem zboru sprejeta leta 2011, leta 2018 pa je tedanja vodilna stranka SMC skušala sprejeti zakon, ki opredeljuje kolektivne kulturne pravice okoli 240.000 ljudi s poreklom v nekdanji Jugoslaviji. Poskus ni uspel. Pred kratkim so poslanci vladnih strank Levice, Svobode in Socialnih demokratov pripravili nov predlog. Pri snovanju besedila so sodelovali tudi predstavniki ABČHMS. Zakonsko besedilo natančneje opredeljuje kolektivne pravice, ki presegajo individualno svobodo izražanja narodne identitete.
Čakanje na priznanje v ustavi
Zakon podrobneje opredeljuje izvajanje kulturnih programov oziroma projektov ter delovanje posebnega vladnega sveta za vprašanja narodov ABČHMS. Financiranje oziroma sofinanciranje kulturnih projektov bo prevzelo ministrstvo za kulturo, svet pa bo dobil status stalnega vladnega posvetovalnega telesa, podobnega svetoma za Slovence po svetu in za zamejce. »Svetu bo predsedoval minister, pristojen za kulturo, predstavniki narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ pa bodo v svet imenovani s strani njihovih reprezentativnih organizacij,« so sporočili predlagatelji zakona.
»Skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov si že več kot dve desetletji neuspešno prizadevajo za priznanje statusa manjšine v Sloveniji in ureditev pravic na institucionalni ravni,« je začetek zakonodajnega procesa komentiral gospod Fahir Gutić, predstavnik Bošnjakov. »Ker so vprašanja manjšin in njihovih pravic del temeljnega razmisleka o enakopravnih družbenih oblikah, menim, da je končno napočil čas, da prekinemo politično ignoranco in da se pravice narodnih skupnosti iz bivše skupne države uredijo vsaj na zakonski ravni, če že ne v ustavi,« pravi Gutić. Zakon o pravicah narodnih skupnosti iz bivše SFRJ bo tem skupnostim omogočil stalen dialog z državo in vsaj minimalno ohranjanje narodnih, jezikovnih in kulturnih značilnosti, je prepričan. »S tem se tudi krepi spoštovanje človekovih pravic in zagotavlja enakopravna integriranost manjšin v slovensko družbo.« Vendar narodne skupnosti pričakujejo tudi priznanje v ustavi, kot to velja za italijansko in madžarsko manjšino ter Rome. »Že od leta 2003 smo si prizadevali za ustavno priznanje. Z izjemno nekaj posameznikov smo pri politikih vedno naleteli na gluha ušesa, kljub opozorilom mednarodnih institucij za človekove pravice,« pravi Gutić.
Učenje jezikov
Predstavnik makedonske skupnosti Ilija Dimitrievski je povedal, da poimensko ustavno priznanje manjšinskih skupnosti ABČHMS ostaja njihov »temeljni cilj«. »S tem bi bila zagotovljena trdnejša pravna podlaga za urejanje raznolikih pravnih vprašanj v zvezi z ohranjanjem kulturne dediščine,« pravi Dimitrievski. Opozoril je še, da je bilo med pripravo zakona izpuščeno področje učenja maternega jezika. »V nadaljevanju zakonodajnega postopka se bomo potrudili, da bi s predlogom amandmaja vključili še nastavek za ureditev tega vprašanja,« je povedal. Po njegovem mnenju bi jezike narodov nekdanje Jugoslavije lahko vključili v nabor tujih jezikov, ki se jih je mogoče učiti v osnovni šoli. Alma Bejtullahu, ki zastopa albansko skupnost, je pojasnila, da skupnosti ABČHMS že dolgo sodelujejo z resorjem vzgoje in izobraževanja. »Vendar zakon v sedanji obliki ne ureja tega področja. Tu nas čaka še nekaj dela,« je napovedala.
